"Ni ljubečega brez ran ..."

Danes se skupaj s Petrom spopadamo z nečim tako človeškim – strahom pred trpljenjem. Njegova reakcija je tako pričakovana, tako domača, tako nas spominja na nas same. Ne vem, od kje strah. Verjetno ga človek nosi v sebi že od vekomaj. Posebno pa ima plodna tla za razvoj danes, ko želimo vse na hitro in na lahko doseči. Brez pretiranega truda, še bolje s kakšno servisno službo, če obstaja za naš primer, in pa hitro, čimbolj hitro.

»Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Da, seveda, tako človeško je to. A Jezus od nas ne zahteva človeškega, ampak Božje ...

Toda kje pobrati Božje v tem šibkem človeškem bitju? Rekel bi, da tam, kjer je človek lahko najbolj Božji. To pa je: v njegovi sposobnosti, da ima rad.

Navsezadnje gre pri vsem tem vznemirjenju današnjega dne samo za to: kaj je kdo pripravljen dati za ljubezen. Ostati samo na lepih pogledih in sladkih nasmehih, recimo temu na plitvini ljubezni, ali iti globlje, prebedeti kako noč, jokati, tvegati zavrnitev, pustiti drugo življenje, da se odloči po svoje? ... Ali preklinjaš svoj križ ali veš, zakaj ga nosiš, in ga zato sprejmeš – samo v tem je razlika. V tem se odstre odgovor: ali imaš rad ali ne. In kako je s tvojim življenjem: je rodovitno ali ne.

Ker je človek v bolj ali manj nesposoben, kar se bistva tiče. Razen v tem. V tem je zato črta med življenjem, ki ga odživimo, in življenjem, ki ga zapravimo. Samo dve možnosti sta. Kot ljubiti in sovražiti.

Tako lahko rečemo: strah pred trpljenjem je strah pred ljubeznijo. Strah, ki je pričakovan, saj v vsaki ljubezni izgubimo nekaj sebe. Toda – kaj pa naj drugega z življenjem?

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)1. 9. 08, 11:58

    Bravo, Marko! Spet si po mojem zadel v polno s svojo mislijo. Kako resnična se mi zdi pri vseh teh porokah, na katerih sem prisostvoval to poletje.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več