"Ni ljubečega brez ran ..."
Danes se skupaj s Petrom spopadamo z nečim tako človeškim – strahom pred trpljenjem. Njegova reakcija je tako pričakovana, tako domača, tako nas spominja na nas same. Ne vem, od kje strah. Verjetno ga človek nosi v sebi že od vekomaj. Posebno pa ima plodna tla za razvoj danes, ko želimo vse na hitro in na lahko doseči. Brez pretiranega truda, še bolje s kakšno servisno službo, če obstaja za naš primer, in pa hitro, čimbolj hitro.
»Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Da, seveda, tako človeško je to. A Jezus od nas ne zahteva človeškega, ampak Božje ...
Toda kje pobrati Božje v tem šibkem človeškem bitju? Rekel bi, da tam, kjer je človek lahko najbolj Božji. To pa je: v njegovi sposobnosti, da ima rad.
Navsezadnje gre pri vsem tem vznemirjenju današnjega dne samo za to: kaj je kdo pripravljen dati za ljubezen. Ostati samo na lepih pogledih in sladkih nasmehih, recimo temu na plitvini ljubezni, ali iti globlje, prebedeti kako noč, jokati, tvegati zavrnitev, pustiti drugo življenje, da se odloči po svoje? ... Ali preklinjaš svoj križ ali veš, zakaj ga nosiš, in ga zato sprejmeš – samo v tem je razlika. V tem se odstre odgovor: ali imaš rad ali ne. In kako je s tvojim življenjem: je rodovitno ali ne.
Ker je človek v bolj ali manj nesposoben, kar se bistva tiče. Razen v tem. V tem je zato črta med življenjem, ki ga odživimo, in življenjem, ki ga zapravimo. Samo dve možnosti sta. Kot ljubiti in sovražiti.
Tako lahko rečemo: strah pred trpljenjem je strah pred ljubeznijo. Strah, ki je pričakovan, saj v vsaki ljubezni izgubimo nekaj sebe. Toda – kaj pa naj drugega z življenjem?
»Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Da, seveda, tako človeško je to. A Jezus od nas ne zahteva človeškega, ampak Božje ...
Toda kje pobrati Božje v tem šibkem človeškem bitju? Rekel bi, da tam, kjer je človek lahko najbolj Božji. To pa je: v njegovi sposobnosti, da ima rad.
Navsezadnje gre pri vsem tem vznemirjenju današnjega dne samo za to: kaj je kdo pripravljen dati za ljubezen. Ostati samo na lepih pogledih in sladkih nasmehih, recimo temu na plitvini ljubezni, ali iti globlje, prebedeti kako noč, jokati, tvegati zavrnitev, pustiti drugo življenje, da se odloči po svoje? ... Ali preklinjaš svoj križ ali veš, zakaj ga nosiš, in ga zato sprejmeš – samo v tem je razlika. V tem se odstre odgovor: ali imaš rad ali ne. In kako je s tvojim življenjem: je rodovitno ali ne.
Ker je človek v bolj ali manj nesposoben, kar se bistva tiče. Razen v tem. V tem je zato črta med življenjem, ki ga odživimo, in življenjem, ki ga zapravimo. Samo dve možnosti sta. Kot ljubiti in sovražiti.
Tako lahko rečemo: strah pred trpljenjem je strah pred ljubeznijo. Strah, ki je pričakovan, saj v vsaki ljubezni izgubimo nekaj sebe. Toda – kaj pa naj drugega z življenjem?
Bravo, Marko! Spet si po mojem zadel v polno s svojo mislijo. Kako resnična se mi zdi pri vseh teh porokah, na katerih sem prisostvoval to poletje.
OdgovoriIzbriši