Kdo sem jaz? Kdo si ti?

Ste se že kdaj vprašali, kako izgleda Bog? Če se še niste, se boste gotovo, ko vas bo kakšen malček pocukal za rokav in vam postavil enako vprašanje: »Kakšen je Bog?«

S tem se je ubadalo že na milijone človeških misli. Nekateri so pogruntali, da je Bog mogočen starec, ki gleda skozi trikotnik. Drugi so rekli, da o njem nemogoče karkoli reči. Eni so rekli, da je zabloda, utvara človeških misli, drugi spet, da sploh nikoli ni obstajal.

Velikokrat je tako, da človek išče odgovore na svoja vprašanja na koncu sveta, pa jih ne najde tam, ampak tik pred svojim pragom. Gotovo je tako tudi v tem primeru. Eno od takšnih vprašanj je današnje Kristusovo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Saj bi človek rekel, da ga sliši prvič. Pa v resnici ni tako. Božje vprašanje ni tako nevsakdanje, kot izgleda na prvi pogled. Vsak dan ga slišimo in nas vendar ne pretrese. Vsak dan? Mislite, da si izmišljujem? Morda je res, da tega ne slišimo vsak dan. Dobesedno res ne.

Mogoče pa ga slišimo kot: »Mama, pomagaj mi pri nalogi.« Mogoče kot: »Tata, glej, kaj se mi je naredilo ...« Morda kot: »Živjo, imaš kaj časa zame?« Morda kot: »Noben me ne mara ...« Velikokrat, premnogokrat, da bi se zavedli, pa tega vprašanja sploh ne moremo slišati. To vprašanje govorijo pogledi brez besed, slike lačnih, oškodovanih, potrtih, umrlih po TV, molk soseda, s katerim sem se sprl, jok otroka v spodnjem nadstropju, položnica za prizadete v poplavah ...

Ah ja, toliko in toliko ljudi je, ki stojijo pred nami in nas vprašujejo samo po enem. Zasuli bi jih z darili in denarjem, oni pa želijo samo eno. Naš čas, našo pozornost, obraz, dvignjen od računov, in toplo besedo. Na kratko: ljubezen.

Ne maram, da bi kdo razumel, da imam ljudi okoli sebe za bogove. Lahko pa bi rekel, da je v njih podobo Boga, ki nenehno sili vame in vrta: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Samo zato, da bi si v resnici odgovoril: »Kaj pa ti praviš, kdo si?«

Težko je odgovoriti na ta vprašanja. Težje z dejanji kot z besedami. Besed imamo vse polno. A besede se rodijo, ko jih šepetata meso in kri, ko jih šepetajo videz in predsodki, ko si jih zmišljujejo dnevne novice in človekov strah, negotovost. Da v teh ljudeh, pogledih, dejanjih, ki bi jih morali storiti, vidimo Boga, nam morajo šepetati Ljubezen, odpovedovanje, žrtev, zvestoba. Šele takrat lahko vsaki sliki Boga, ki jo srečamo, neslišno rečemo: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Takrat se zavemo, da smo to tudi mi.