Besede za srce

Na moji nočni omarici stoji čisto posebna slika. Otroška slika, na kateri sta dve roki, ki držita pateno s hostijo in kelih, nad njima pa mavrica. Dobil sem jo za darilo ob moji novi maši, na začetku moje poti duhovnika. In ne, tja je nisem postavil samo zato, ker je tako zelo prisrčna, marveč predvsem zato, ker ima zame posebno sporočilo. Vsako jutro in vsak večer me namreč spomni, kdo sem oz. kdo bi moral biti. Spominja me, da sem na svetu z razlogom. Da obstajam, ker imam poslanstvo, in da obstajam zato, da ga izpolnim. Mislim, da bi moral vsak imeti kako tako sliko, stavek ali karkoli že. Za pogum zjutraj in za tolažbo zvečer. Za veselje in potrditev, da delam prav in da sem temu svetu koristen prav tak, kakršen sem. Trdno namreč verjamem, da ima vsak človek na svetu poslanstvo, ki ga lahko izpolni samo on in prav nihče drug. Noben bolj pomemben človek, pa četudi z veliko boljšimi sposobnostimi in lastnostmi, kot jih imam jaz, ne more narediti tega, za kar sem bil na svet posla...

Zmanjkalo je vina. V človeškosti vedno nečesa zmanjka. Tudi kaj še bolj pomembnega od vina, zato danes pri evangeliju ne gre toliko za vino, kot za to, kako se človek na to odzove. Nočem si domišljati, da bom kdaj vedel, zakaj se to zgodi. Če pa gledam na svoje življenjske reakcije, potem se mi dozdeva, da se pomanjkanje zgodi zato, da bi se malo bolj zavedal, kako sem sam prešibak. Da za svoje življenje potrebujem ne toliko stvari, ki so mi zmanjkale, kot ljudi, kot odnose, kot ljubezen, kot Boga, ki vse to, kar zares potrebujem, prinaša v moje življenje. Pomanjkanje nečesa – seveda nečesa pomembnega – mi namreč vedno odpre moje dlani (ki so bile tako ali tako prazne) in jih končno ponudi Bogu. Zato je pomanjkanje pravzaprav tudi dobra stvar. Ker je vhod Boga v moje življenje. Ker je priložnost, da moja voda postane vino. Ker je začetek nečesa novega, ki se vedno začne z mojo nemočjo. Lahko bi si pulil lase, ali bom s temi svojimi revnimi besedami naredil nekaj velikega v vas. T...

» Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje. « Sporočilo Jezusovega in s tem tudi našega krsta je eno najpomembnejših sporočil našega življenja. Je namreč sporočilo o tem, kako veliko človek pomeni Bogu , kako zelo vreden in dragocen je zanj v vsakem trenutku svojega življenja. Najpomembnejše sporočilo je to. Sporočilo, ki bi si ga morali vbiti v glavo, si ga napisati na čelo ali si ga do onemoglosti ponavljati, dokler se ga ne bi začeli globoko zavedati. Ker je to najbolj odrešilni stavek, kar ga bo človeštvo kdajkoli slišalo. Če se ga namreč zavedaš, če mu v resnici verjameš, potem si popolnoma miren in svoboden. Potem v svojem življenju ne potrebuješ ničesar drugega več. Samo ta majhen stavek. Nobene oblasti ali nasilja nad drugimi, da bi dokazal svojo moč, nobenega pehanja in tekmovanja, da bi dokazal svojo vrednost, nobenih mask in pretvarjanj, da bi se drugim priljubil in bi te sprejeli k sebi. Toda težke stvari, ki se nam dogajajo, mnenje okolice in naši osebni por...

foto:  mikkolagerstedt.blogspot.com Danes stopa pred nas še en pomemben lik božičnega dogajanja. Morda najbolj pomemben. Modri, ki jim ne vemo imena, so ljudje, kakor mi, morda najbolj kakor mi. Ker so iskalci . Iskalci tistega, po čemer hrepenijo. Ponavadi človek začne z iskanjem šele tedaj, ko se mu začenja sesuvati vsaj delček njegovega sveta, ki je bil na pogled tako zelo trden in stabilen. Ko se mu zamajejo temelji, na katerih je gradil svoje življenje, ko mu začne primanjkovati česa pomembnega, kar je vedno imel, pa mu je bilo odvzeto ali pa je preprosto minilo. Toda človek ne postane iskalec šele s krizo. Človek je iskalec od vedno. Ker je vanj položena želja po rasti, po tem, da bi se v sebi nekoč dotaknil neba: večnega, najboljšega, popolnega. In če to ni, če ni iskalec, če ni v vsakem trenutku svojega življenja na poti, če se v svojem stanju zacementira, prepričan, da je v redu tako, kot je, in se ne gane naprej, začne umirati. Včasih nezavedoma, dokler ne postan...