Odrešilni stavek

»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Sporočilo Jezusovega in s tem tudi našega krsta je eno najpomembnejših sporočil našega življenja. Je namreč sporočilo o tem, kako veliko človek pomeni Bogu, kako zelo vreden in dragocen je zanj v vsakem trenutku svojega življenja. Najpomembnejše sporočilo je to. Sporočilo, ki bi si ga morali vbiti v glavo, si ga napisati na čelo ali si ga do onemoglosti ponavljati, dokler se ga ne bi začeli globoko zavedati.

Ker je to najbolj odrešilni stavek, kar ga bo človeštvo kdajkoli slišalo.

Če se ga namreč zavedaš, če mu v resnici verjameš, potem si popolnoma miren in svoboden. Potem v svojem življenju ne potrebuješ ničesar drugega več. Samo ta majhen stavek. Nobene oblasti ali nasilja nad drugimi, da bi dokazal svojo moč, nobenega pehanja in tekmovanja, da bi dokazal svojo vrednost, nobenih mask in pretvarjanj, da bi se drugim priljubil in bi te sprejeli k sebi.

Toda težke stvari, ki se nam dogajajo, mnenje okolice in naši osebni porazi, pa naj bodo to stvari, ki jih naredimo, ali pa tiste, ki jih utrpimo, nam tako hitro omajajo resnico, da smo v svojem bistvu pomembni, vredni in dragoceni. Tako da sami pri sebi začnemo misliti, da smo taki, kot smo, grdi in ničvredni. In s to mislijo se začnejo vsi človekovi in svetovni problemi, vse njegovo nasilje in nesreča. Ker smo vsi okuženi z mislijo, da je človek velik samo, če nekaj doseže, če je popoln, ne pa da je vreden in dragocen že po naravi, tak, kot je.

Toda to je resnica. Velika in pomembna resnica, dana človeku, da bi bil srečen, v odnosu do sebe in do drugih ljudi. Resnica, ki govori skozi vsak dih našega življenja, če ne v drugem, v tem, da se nam v vsakem dnevu zgodi več dobrega kot slabega. Že res, morda so drugi glasovi močnejši, toda ta tihi glas, ki se pne od začetka do konca našega življenja, govori in govori eno in isto stvar, vedno znova. Vedno znova: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje

Kdor ga išče, ga bo našel.

Komentarji

  1. William Shakespeare je prav povedal: "V nebesih in na zemlji je mnogo več, kot si zamisliš v svoji filozofiji."

    OdgovoriIzbriši
  2. Kdor ga išče, ga vedno najde! Volja je Pot.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobro bi se bilo, če nekoliko parafraziram, dandanes vprašati, koliko Bog, tisti, ki se je razodel v Jezusu Kristusu, (še) pomeni človeku.

    OdgovoriIzbriši
  4. Vsakdo izmed nas želi slišati, da je ljubljen...in to znova in znova, a pogosto izgubimo "frekvenco",ki jo razganja od ljubezni do nas..., in je ne ustavijo nobene fizične ovire, ampak zgolj in samo moj lastni ponos, napuh, ego.., ali kakršno koli ime že damo temu, kar mi brani biti z Jezusom na "ti"...

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala, lepo napisano. Slišati že, slišati...povedati, deliti ljubezen s svojimi bližnjimi...to je pa nadaljevanje poti naproti Njemu, to pa nam že ne gre, ali kot praviš, zgolj zaradi lastnega ponosa, napuha, ega...Bog je dobro poznal človeka, zato je postavil zakrament sprave, kjer nas Ljubezen v Njem ozdravlja vseh človeških slabosti. V zakramentu svete spovedi imamo zagotovljeno najboljše zastonjsko zdravilo, ki popolnoma ozdravlja vse od a do ž. Ni potrebno imeti sklenjenega zdravstvenega zavarovanja in se identificirati z dokumentom, kartico...niti poravnanih računov, potrebno je le iskreno in ponižno Gospodu priznati svoje grehe in slabosti, v zameno dobiš "močno injekcijo", ki nič ne stane, a dobro zadane. Pri tem ne gre za vsiljevanje nekega prepričanja, gre za pričevanje, da si med seboj podelimo kako nas Gospod v zakramentu sprave ozdravlja. Naša vera nam nalaga veliko odgovornost: da oznanjamo evangelij in iz njega tudi živimo. Amen.

    OdgovoriIzbriši
  6. Tale zadnji komentar pa zveni, kot bi ga pisal nekdo, ki me ne "pozna" le po komentarju... Ja, bodimo drug drugemu v oporo,vzpodbujajmo se v dobrem, poskušajmo res živeti kot bratje in sestre v Kristusu, predvsem pa sami sebi že enkrat dopovejmo, da je On zvest, da odpušča, da noro ljubi... Hvala.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro