Preskoči na glavno vsebino

Zmanjkalo je vina

Zmanjkalo je vina. V človeškosti vedno nečesa zmanjka. Tudi kaj še bolj pomembnega od vina, zato danes pri evangeliju ne gre toliko za vino, kot za to, kako se človek na to odzove.

Nočem si domišljati, da bom kdaj vedel, zakaj se to zgodi. Če pa gledam na svoje življenjske reakcije, potem se mi dozdeva, da se pomanjkanje zgodi zato, da bi se malo bolj zavedal, kako sem sam prešibak. Da za svoje življenje potrebujem ne toliko stvari, ki so mi zmanjkale, kot ljudi, kot odnose, kot ljubezen, kot Boga, ki vse to, kar zares potrebujem, prinaša v moje življenje.

Pomanjkanje nečesa – seveda nečesa pomembnega – mi namreč vedno odpre moje dlani (ki so bile tako ali tako prazne) in jih končno ponudi Bogu. Zato je pomanjkanje pravzaprav tudi dobra stvar. Ker je vhod Boga v moje življenje. Ker je priložnost, da moja voda postane vino. Ker je začetek nečesa novega, ki se vedno začne z mojo nemočjo.

Lahko bi si pulil lase, ali bom s temi svojimi revnimi besedami naredil nekaj velikega v vas. To sem delal že velikokrat. Velikokrat sem se obremenjeval, ali sem povedal ali naredil dovolj dobro, in si očital, se obsojal, če ni bilo tako. Če so bile moje besede nemočne, revne ali celo neme. In sekiral sem se, če nisem vsega naredil tako, kot bi moral oziroma kot se mi je zdelo, da bi bilo prav. Toda kako naj vem, da nisem več naredil tudi s tem, da sem bil nemočen in ubog?

To, ali sem naredil prav ali ne, sploh ni bistveno. Bog bo naredil to, kar je najbolje, tudi preko moje nemoči. Bistveno pa je, da sem tam, kjer sem, in mu pustim, da naredi tako, kot se mu zdi, da je prav. Da sem tak, kot me hoče On. Tudi nemočen, če je to potrebno. Tudi strt in ponižan, tudi trpeč in zavržen. Da sem mu zvest in da sem zvest temu, kar sem. Da sem tam, kjer moram biti. Da sem to, kar sem. Potem bo Bog uporabil tudi mojo nemoč, da bo naredil velike stvari, večje, kot bi jih naredil jaz kot »močni«.

Evangelij dogodka v Kani je pravzaprav evangelij, ki oznanja svobodo v pomanjkanju: kako zelo svobodni smo, kako zelo Božji smo, ko nam česa zmanjka. Ker nas v tem objema Bog, ki nam pravi: »Samo mene potrebuješ. Ničesar drugega.«

Kdor to ve, mu nikdar ne bo zmanjkalo vina.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j