Preskoči na glavno vsebino

Iskalci

foto: mikkolagerstedt.blogspot.com

Danes stopa pred nas še en pomemben lik božičnega dogajanja. Morda najbolj pomemben. Modri, ki jim ne vemo imena, so ljudje, kakor mi, morda najbolj kakor mi. Ker so iskalci. Iskalci tistega, po čemer hrepenijo.

Ponavadi človek začne z iskanjem šele tedaj, ko se mu začenja sesuvati vsaj delček njegovega sveta, ki je bil na pogled tako zelo trden in stabilen. Ko se mu zamajejo temelji, na katerih je gradil svoje življenje, ko mu začne primanjkovati česa pomembnega, kar je vedno imel, pa mu je bilo odvzeto ali pa je preprosto minilo. Toda človek ne postane iskalec šele s krizo. Človek je iskalec od vedno. Ker je vanj položena želja po rasti, po tem, da bi se v sebi nekoč dotaknil neba: večnega, najboljšega, popolnega.

In če to ni, če ni iskalec, če ni v vsakem trenutku svojega življenja na poti, če se v svojem stanju zacementira, prepričan, da je v redu tako, kot je, in se ne gane naprej, začne umirati. Včasih nezavedoma, dokler ne postane tako hudo, da to začuti. Temu danes rečemo kriza. Toda kriza se ne začne s tem občutkom umiranja in pomanjkanja nečesa pomembnega, kriza se začne, ko nehamo iskati. Ko se ustavimo na poti proti Betlehemu.

Nikomur ne želim nič slabega in nikomur ga ne privoščim. Toda morda v naše življenje vstopi samo zato, da bi se spet zganili, da bi začeli spet iskati. Ker človek mora iskati. Mora hoditi, vedno naprej. Kdor se ustavi, kdor neha rasti, začne umirati. Pa ne mislim toliko na človekovo telo, kot na njegovo modrost, človeškost ali odnose.

Današnji čas pomanjkanja je morda takšnale zvezda na nebu, ki vznemirja in nas sili na pot. Na pot proti pozabljenemu Bogu in njegovim vrednotam, ki so nas delale človeške. Pot bo morda dolga in naporna, morda bomo delali napake, kot so jih delali modri z vzhoda, toda pot nas bo tudi preko težav in grehov in tudi zla pripeljala do Boga. Samo iti moramo. Samo hoditi in iskati, rasti, preverjati, se spraševati, poslušati. Gledati, kje je zvezda, in iti za njo.

In če je temno, razumimo to temo kot priložnost. Kajti treba je priti v temo, da vidiš zvezdo. In da najdeš življenje, je treba veliko smrti.
*
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več