Preskoči na glavno vsebino

Poslan

Na moji nočni omarici stoji čisto posebna slika. Otroška slika, na kateri sta dve roki, ki držita pateno s hostijo in kelih, nad njima pa mavrica. Dobil sem jo za darilo ob moji novi maši, na začetku moje poti duhovnika. In ne, tja je nisem postavil samo zato, ker je tako zelo prisrčna, marveč predvsem zato, ker ima zame posebno sporočilo. Vsako jutro in vsak večer me namreč spomni, kdo sem oz. kdo bi moral biti. Spominja me, da sem na svetu z razlogom. Da obstajam, ker imam poslanstvo, in da obstajam zato, da ga izpolnim.

Mislim, da bi moral vsak imeti kako tako sliko, stavek ali karkoli že. Za pogum zjutraj in za tolažbo zvečer. Za veselje in potrditev, da delam prav in da sem temu svetu koristen prav tak, kakršen sem.

Trdno namreč verjamem, da ima vsak človek na svetu poslanstvo, ki ga lahko izpolni samo on in prav nihče drug. Noben bolj pomemben človek, pa četudi z veliko boljšimi sposobnostimi in lastnostmi, kot jih imam jaz, ne more narediti tega, za kar sem bil na svet poslan jaz. Seveda ne moremo biti vsi predsedniki, tudi ne vsi škofje in ne vsi direktorji, ne moremo vsi dobro peti ali igrati ali govoriti ali učiti, a svet nas potrebuje – in sicer prav take, kakršni smo. Tudi najmanjše ljudi, najbolj na videz nepomembne poklice. Ker lahko samo taki izpolnimo to, za kar smo bili poslani v točno določen čas in točno določen kraj. Ker tukaj in zdaj nismo po naključju. Ker bi brez nas in naše vloge svet razpadel.

Zato vedno znova, ko gledam na to svojo sliko, ki me spominja, da sem duhovnik, pa naj bo v lepih ali težkih dneh, v svetlih ali temnih trenutkih mojega poklica, pomislim na to, kako zelo pomembno je, da sem to, kar sem, in da zvesto delam to, za kar sem poslan. Če ne zaradi sebe, zaradi vseh drugih, katerih del življenja sem – pa četudi je kdaj težko. Kajti Bog, ki mi je dal ime, mi je dal poslanstvo, in če mi je dal poslanstvo, bo dal tudi moč in možnost, da ga izpolnim.
*

Komentarji

  1. No, dobro je, seveda je lepo vedeti, da sem ljubljen, da lahko tudi "ne bi bil" in, da sem poslan. Ampak, če me ne bi bilo, se svet seveda ne bi podrl, kakor se tudi Cerkev ne bi, če bi jaz ne bil duhovnik. Vsak od nas je pomemben, a spet ne toliko, da se brez njega ne bi dalo. Ena začimbica mogoče pri jedi, ki sicer na nek način izboljša okus, a bi jed tudi brez te začimbe bila dobra. Kot je Jezus lepo rekel, smo "nekoristni služabniki", ki zgolj izpolnjujemo svojo dolžnost, če dobro opravljamo svojo službo, nič več kot to. V tej smeri so lepe besede pokojnega duhovnika Belineja, da je pravi pastir župnije samo Gospod. Če ni duhovnika, svet ne podre, če ni Gospoda, ne obstane.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ker smo posinovljenci, smo zagotovo pomembni v Božjih očeh in prav tako zagotovo ima Bog z vsakim od nas poseben načrt... Z različnimi darovi obdarjeni Božji ljubljenci smo poslani v različne naloge... Če ali pa ko se zavedam(o) dragocenosti v Božjih očeh, laže izrekam(o) "zgodi se", ko ne razumemo, ko ne gre po mojem/našem načrtu in še manj z lastno močjo... Ko/ če se človek zave, da ni sam, da je ljubljen, a ne zato, ker mu je nekaj uspelo, ampak zaradi sebe samega v vsej svoji resničnosti, preprosto laže živi..

    OdgovoriIzbriši
  3. Vsi smo pomembni v božjem kraljestvu, prav vsak izmed nas. Ljudje smo bitja z razumom, s čustvi, zato sta v nas močna želja in hrepenenje po Bogu in po človeški bližini. Skozi slednjo lahko najlepše, najpristneje, najgloblje doživimo božjo. Človek želi pripadati nekomu, biti del nečesa, zato potrebuje določene bližine, določene vezi, da lahko zdravo funkcionira. Živimo in rastemo v resnici, se uresničujemo, udejanjamo in zorimo ravno skozi medosebne odnose, v katerih smo soodvisni. In s tem ni prav nič narobe. Ravno to potrebujemo.
    Ljudje, ki čutijo ljubezen v sebi sleherni trenutek z gotovostjo vedo, da nekomu, nekam, pripadajo ….
    To je največji dar v življenju. Gospod nas pozna, zato nas vabi, da spoznamo, da resnično želi od nas vse, razen tega, da smo v srcu negotovi in nesrečni. Resnično veselje, sreča in notranji mir izhajajo iz podarjanja sebe drugim. Moramo si upati in ponovno sprejeti, da smo božji izbranci, pa četudi nas naš svet ni izbral. Njegova milost nam zadostuje. Nenehno iskanje Boga, nenehna borba, da bi odkrili polnost Ljubezni, nenehno hrepenenje po popolni resnici – vse to kaže, da nam je že bilo dano okusiti Boga, Ljubezen in Resnico. Iščemo lahko le to, kar smo do določene mere že našli. Kako bi lahko iskali lepoto in resnico, če ne bi te lepote in resnice v globini svojega srca že poznali? Zato, dopustimo si verovati, da smo ljubljeni od Boga in dopustimo, da se ta resnica naše ljubljenosti utelesi v vsem, kar mislimo, govorimo ali delamo. Naj nam zavest Njegove Ljubezni omogoča izvrševati svoje poslanstvo, ki nam ga je namenil On.

    OdgovoriIzbriši
  4. Različni komentarji, vsak pos voje dober,...Jaz zaidem na to stran zaradi Besed za srce. Marko, kot vedno, Besede za srce nas lepo nagovarjajo, tudi brez dolgih komentarjev. Hvala.





    OdgovoriIzbriši
  5. Marko, hvala za tvoje razmišljanje, vredno je, da ga človek prebere večkrat. Hvala ti.

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala za preproste besede, ki nam polepšajo dan. :)

    OdgovoriIzbriši
  7. in nagovorijo srce, vedno :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m