Besede za srce

Na nešteto načinov so kristjani, tisti z mečem in ognjem, tisti z računico in tisti s ponižno ljubeznijo, razumeli Jezusovo naročilo s konca Matejevega evangelija: »Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20) Okrepljeni z njihovimi dobrimi in slabimi izkušnjami moramo danes najti svoj način, saj je naloga oznanjevalcev, učiteljev, krščevalcev Jezusovim učencem enako lastna tudi danes, tudi pri nas, kjer je sicer večina ljudi – vsaj formalno – še vedno kristjanov, pa se tega v naši družbi nekako ne čuti več. Pa ne govorim o praznoti cerkva ali o kateri drugi od naših številnih padajočih statističnih kategorijah, dejstvo, ki me prepriča, da potrebujemo evangelizacije, je v tem, da je izmed nas izginila kultura odnosov , ki je tako zelo lastna Jezusovim učencem, v tem vidim nalogo krščevanja in oznanjevanja danes, za nas – krščevati naše skvarjene odnose. Prinašati vanje

Ime mu je »Duh resnice« (Jn 15,26), Svetemu Duhu namreč, »neznanemu Bogu«, ki hodi skozi naše življenje, kot je nekoč Jezus, ki ozdravlja, kot je nekoč Jezus, ki govori iste stvari, kot jih je Jezus; vse torej, kar dela tudi resnica, zato mu je Jezus dal tako ime. »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37)  Duh ogledala  Tako so Jezusovi učenci danes tisti, ki sledijo Njemu, ki sledijo Resnici. Grška beseda zanjo, aletheia , dobesedno pomeni »nekaj, kar ni (več) skrito«, nekaj, kar je kdo osvetlil in razkril. To dela Sveti Duh, On je Nekdo, ki pokaže na stvari, kakršne so, brez posebnega komentarja. Ki ravno zato izziva, provocira, vznemirja, saj radi živimo mirno življenje pretvarjanja , da smo nekaj, kar si mislimo, da smo, bolje povedano, kar si želimo ali kar si od nas želijo drugi. On pa nas zbuja, ko nam stavi pred oči resnico, ogledalo, saj je človek vedno nepopolno, nedokončano bitje in je soočanje z lastno resnico edino, kar mu daje rasti.  Njemu je torej Jezus prepust

Jezusova molitev na koncu zadnje večerje – recimo ji kar oporoka, glede na to, da gre za njegove tako rekoč zadnje besede – je namenjena njegovim učencem , ker je to njegova najpomembnejša zapuščina, ki jo je pustil na svetu, resnično, to niso nauki, čudeži, zapovedi, največ, kar je Kristus ustvaril na svetu in kar mu je najdragocenejše, je namreč skupnost učencev. »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« (Jn 17,11)  Krhek zaklad  Verjamem, da ni pomembnejše stvari v vsem krščanstvu, kakor edinole ta, najpomembnejša svetinja, skupnost, izročena na milost in nemilost povsem drugačnemu svetu, filozofiji, ki išče lastno korist in udobje, ki se naslanja na sebičnost in preživetje. Zato je Jezus razumel, da je to tudi najbolj krhka stvar, ki jo pušča za seboj: »Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17,14) Krhkost njegove skupnosti je v tem, da ta prebiva sredi sveta, ki skupnost sov

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu , kjer je moral premagati strah, da je materi ubral solzice , bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice ) 

Da gre Jezus »v nebo«, ker naj bi bila tam nebesa, je seveda veliko več kakor evangelistova uprizoritev, kako naj bi Jezus odšel s tega sveta, gre bolj za smer njegovega življenja, za način, kako ga je dokončal. Evangelij pravi, da »je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico.« (Mr 16,19) Njegova smer je bila torej priti v Očetovo družbo, priti domov , in to naj bi bila tudi naša smer, priti tja, kjer je naše mesto, kamor spadamo.  Pot do tja je že sama podoba neba, kamor »odide« Jezus. Njegov učenec mu vedno sledi, tako mu je rekel, »hodi za menoj«, tudi v nebo, torej. »Iti v nebo« tako pomeni izbrati neskončnost, nedoločenost, neznanost, novost, odprtost, živeti širino v svojem življenju, namesto da bi pustili, da nas katerekoli stvari ovirajo pri tem. Tako velikokrat pustimo predsodkom, strahu, zameri, krivdi, da krojijo naše odločitve, »iti v nebo« pa pomeni pustiti, da te Bog odpelje tja, kamor te hoče pripeljati, sprejeti njegove izzive sleherneg

Stvari so jasne. V najsvetejšem središču naše vere je ljubezen , največja svetinja in smisel in razlog našega življenja. Zaradi nje smo ali pa nismo kristjani, ta žene naše srce, ki ljubezen prejema zato, da bi jo dalo, kakor srčna mišica, kri prejme, da jo pošlje po telesu. Tako živimo. Tako preživimo, v prejemanju in dajanju ljubezni. »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« (Jn 15,9)  Odnos z Očetom  Težava kot vedno nastane v stiku z našim svetom, ta nam je pojem ljubezni popolnoma spridil, zato se ob njem tako redno motimo, kadar si poskušamo razložiti, kaj je ljubezen in kaj to ni. To besedo je namreč naša sodobnost na nek način ugrabila in jo popačila v njeno karikaturo, kot bi rekel G. Rudolf, ljubezen danes večinoma razumemo kot »uresničitev svojega udobja«. Zato je naše iskanje in učenje ljubezni vedno zahtevna stvar, ki se je tako ali tako učimo celo življenje, danes pa je morda to opravilo še zahtevnejše.  Našemu napornemu iskanju, učenju in razumevanju pride na

Mislim si, da »obroditi svoj sad« (Jn 15,5), kar naj bi bil človekov življenjski cilj, torej narediti svoje življenje rodovitno, nekaj ustvariti, nekaj pustiti za seboj – če prav razumem Jezusa – nikakor ne pomeni svoje življenje kronati z diplomo iz krščanske popolnosti. Sicer bi bil Jezus povsem enak kot na stotine drugih sodobnih gurujev, ki za življenjsko izpolnitev nekega človeka postavljajo nek uspeh .  Samozavest  Navzeli smo se te miselnosti. Tako se naučili svojo ljubljenost, vrednost in dragocenost, celo pomembnost za ta svet, recimo z modernejšim izrazom, tako smo se navadili svojo samozavest graditi na svojih uspehih, na dosežkih, »pridnosti«, na tem, da smo prikladni zapovedim perfektnosti našega sveta. Iz lastne moči, torej. Težava je v tem, da nas ta slejkoprej pusti na cedilu. Sredi napak in zavesti o lastni nepopolnosti se ta zavest sesuje kot hišica iz kart.  Prava samozavest, ki zmore preživeti našo nepopolnost, lahko zato zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo .