Krščevati danes

Na nešteto načinov so kristjani, tisti z mečem in ognjem, tisti z računico in tisti s ponižno ljubeznijo, razumeli Jezusovo naročilo s konca Matejevega evangelija: »Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20) Okrepljeni z njihovimi dobrimi in slabimi izkušnjami moramo danes najti svoj način, saj je naloga oznanjevalcev, učiteljev, krščevalcev Jezusovim učencem enako lastna tudi danes, tudi pri nas, kjer je sicer večina ljudi – vsaj formalno – še vedno kristjanov, pa se tega v naši družbi nekako ne čuti več. Pa ne govorim o praznoti cerkva ali o kateri drugi od naših številnih padajočih statističnih kategorijah, dejstvo, ki me prepriča, da potrebujemo evangelizacije, je v tem, da je izmed nas izginila kultura odnosov, ki je tako zelo lastna Jezusovim učencem, v tem vidim nalogo krščevanja in oznanjevanja danes, za nas – krščevati naše skvarjene odnose. Prinašati vanje ime Očeta in Sina in Svetega Duha.

Pokrižati

Pri tem ne stojimo pred nemogočo nalogo. Ne gre namreč za to, da bi morali živeti popolnost ljubezni Svete Trojice, seveda ne, naša ljubezen bo pač večno učenje. Gre samo za to, da začnemo končno v svoje odnose prinašati to, kar sami počnemo, kadar slišimo to ime, ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Prepustimo se mu. Se pokrižamo. Se blagoslovimo.

Najprej dobesedno. Morali bi spet začeti s tisto nekdanjo lepo navado, da vsak dan pokrižamo svojega sozakonca, svoje otroke, svojega prijatelja, tiste torej, ki so nam zelo blizu, tiste, ki morajo na sebi čutiti naš dotik, dotik spoštovanja, nežnosti, blagoslova, s katerim s svojo nemočno dlanjo na te svoje drage kličemo ljubezen Boga, ker je sami v tako veliki meri še nismo sposobni. Nobena magija ni to, ne, samo dotik, ki ga ne moreš narediti grobo in agresivno in ki ne more biti nič drugega kakor poljub, znamenje nežne ljubezni, s katero si ga pospremil na pot, mu dal nekaj najdragocenejšega, kar premoreš. Ljubiti nekoga pomeni podariti ga Bogu. Zato se s tem tudi učimo, kaj pomeni nekoga imeti rad po Božje, v standardih Svete Trojice, dajati človeku, kar potrebuje, ne glede na to, kaj se je med nami zgodilo, ne glede na čustva, na rane, na besede.

Blagosloviti

Potem lahko to početje prenesemo še v svoje širše odnose, potem lahko stvari in ljudi, pred katerimi se čutimo nemočne ali razbolele od katerihkoli starih grehov, neljubih dogodkov, zamer, krivd, potem lahko tudi svoje želje po moči nad njimi, ki bi lahko naredile nekaj res kaj hudega in slabega, potem lahko vse to prepustimo Bogu. To pomeni pokrižati jih, blagoslavljati, krščevati, to je tisto dejanje, ki naj bi ga počeli tisti, ki smo njegovi, ne nehati skrbeti, temveč poklicati Boga na pomoč in mu izročati to, kar bi naša čustva in naše odločitve lahko ranile in poškodovale.

Naredimo križ, naredimo ga velikokrat in nad vsem.

(misel ob prazniku Svete Trojice, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik