Besede za srce

Tiho sem. Mogoče je to moja edina – in najbolj naravna – človeška reakcija na vse, kar se je v preteklih dneh z grozo vzbujajočimi rekami in strašljivimi plazovi nagrmadilo na Slovenijo. Tiho. Najprej čisto spontano, ker ne vem, kaj primernega bi v osuplosti tega trenutka sploh lahko rekel, pa tudi zato, ker sem se ob mnogih bolečinah ljudi okoli sebe naučil, da je v vsaki človeški stiski spričo njene nerazumljivosti še najbolj primerna prav tišina. Tišina je najboljša spremljevalka človekove groze in bolečine, stiske in nemoči.  Tuhtam, če ni morda to tudi vse, kar te še pred dobrim tednom praktično nepredstavljive slike »vesoljnega potopa«, ki jih gledam danes, terjajo od mene. Tišino. Vidim svet, ki mineva, in vse, ki jokajo za njim. In mi je hudo zanje in za svet. Tako zelo podobno neki človekovi smrti je vse to, ko odhaja nekaj, kar nam je bilo domače in kar smo imeli radi, in življenje nikoli več ne bo več tako, kakršno je bilo poprej. Poplavljene vasi, odtrgane ceste, poruše...

Kaj sploh še reči o najpogosteje uporabljeni, najbolj zlorabljeni in morda najbolj napačno razumljeni besedi našega sveta, o besedi, ki jo z enakim zanosom izgovarjajo tako pop pevke na bleščečih odrih, igralci, ki si najdejo dekle za eno noč, kot sestre v sariju, ki pobirajo napol mrtve ljudi po indijskih ulicah? Kaj sploh reči o besedi ki bi jo morali izgovarjati počasi, previdno, potihem, skorajda neslišno, z globokim premislekom in v zadregi, pa nam gre že na živce, ker je postala tako zelo plehka? Četudi je to menda edina beseda, ki se je ne sme govoriti, ampak živeti? Kaj je resnična ljubezen ?  Ljubezen je glagol  Na to vprašanje si je treba kar naprej odgovarjati, ker je zapoved ljubezni vedno neka »nova zapoved«, menda nova in drugačna vsak dan, ker ima vsak dan drugačna vprašanja in drugačne odgovore, ker je mesto ljubezni v odnosih, ki niso nikoli enaki, vedno novi, kot vedno »nova zapoved«. Sicer res postane prazna in plehka beseda za pravljice in romantične filme....

Nekdo ga je nagovoril, ko je bil Jezus krščen. In prav zato se je moral ob tem čutiti precej pomembnega. Čeprav enak med enakimi – ko je namreč »vse ljudstvo prejemalo krst, je bil tudi Jezus krščen,« (Lk 3,21) – Jezus tako ni bil samo številka, ni bil samo eden od mnogih. Nekaj posebnega je bil, oseba z dostojanstvom. Odprta nebesa in duh, ki je prihajal nadenj, vse se je zgodilo samo zanj, in besede so to samo še poudarile. »Moj Sin,« mu je dejal, da je razumel, da ima Očeta, da torej nekomu pripada. »Ljubljeni« ga je imenoval, da je razumel, da je nekomu mar zanj. »Nad teboj imam veselje,« je dodal, pomemben stavek, ki pove, da ga pri tem ne samo tolerira, ampak da je z njim zadovoljen. Da ga spoštuje .  Vrednost spoštovanja  Kakšna bogata dediščina za človeka je to troje, pripadnost, ljubezen, spoštovanje , posebno pa zadnje, saj je prav to tisto, ob čemer se človek začne zavedati svoje vrednosti. Menda brez tega nihče ne more priti skozi življenje in izpolniti svojega pos...

V eni izmed oddaj ob 30-letnici slovenske države je voditelj vprašal sogovornika, bil je eden od politikov, ki so tkali obleko mlade države, ali se mu ne zdi, da je Slovenija razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Krilatica, o kateri te čase veliko govorimo. Odgovor ga je nekoliko presenetil, to se je videlo, gost je dejal, po spominu pišem, da so različna mnenja v demokraciji nekaj povsem normalnega – celo zaželenega. Je pa res, da smo bili dolga leta vajeni živeti v družbi, v kateri vsi mislijo – oziroma morajo misliti – enako. In smo zato prepričani, da bi tako moralo biti tudi sedaj, da se zato zdi, da je družba razdeljena. Pa je samo normalna. Taka, kot mora biti, pluralna, torej, in da je v vsem tem bolj bistveno vprašanje, koliko smo sposobni ljudje različnih mnenj primerno sobivati.  Biti oznanjevalec  Izredno spoštovanja vredna, »demokratična« Kristusova poteza se pojavi tudi v evangeliju, v katerem se ne izkaže samo, da vsi ne delijo njegovega mnenja, ampak da je nasprot...

Na nešteto načinov so kristjani, tisti z mečem in ognjem, tisti z računico in tisti s ponižno ljubeznijo, razumeli Jezusovo naročilo s konca Matejevega evangelija: »Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20) Okrepljeni z njihovimi dobrimi in slabimi izkušnjami moramo danes najti svoj način, saj je naloga oznanjevalcev, učiteljev, krščevalcev Jezusovim učencem enako lastna tudi danes, tudi pri nas, kjer je sicer večina ljudi – vsaj formalno – še vedno kristjanov, pa se tega v naši družbi nekako ne čuti več. Pa ne govorim o praznoti cerkva ali o kateri drugi od naših številnih padajočih statističnih kategorijah, dejstvo, ki me prepriča, da potrebujemo evangelizacije, je v tem, da je izmed nas izginila kultura odnosov , ki je tako zelo lastna Jezusovim učencem, v tem vidim nalogo krščevanja in oznanjevanja danes, za nas – krščevati naše skvarjene odnose. Prinašati vanje ...

Na »visoko goro« so šli, Jezus in trije njegovi učenci, menda je tudi Jezus pogruntal, da pač planinarjenje človeku pogosto prinese nekaj, kar mu dolina ne more dati, da se, ko si tam gori, v človeku zbudijo neka drugačna spoznanja, da se tam človek spričo povsem drugačnih razmer, v katere je potisnjen, nekako spremeni. Kakor piše na balvanu pod Kamniškim sedlom: » Do prvih obronkov se zaganja morala doline. Zakoni gora so drugačni, preprosti in strogi. Viharji in mraz nam kujejo voljo. Stene zahtevajo natančnost, odpoved in skromnost. Tega več očitno ne rabi dolina, a brez teh navad srca in naših gora mi resnično ne bi mogli živeti. « Poslušanje  Morda so se zato povzpeli na goro , kot njihovi številni predhodniki, tam se v Svetem pismu zgodi veliko reči, Mojzes in Elija sta tam srečala Boga in se z njim pogovarjala. Prvi ga je gledal, tako intenzivno, da se je v dolino vrnil z žarečim obrazom (2 Mz 34,35), drugi ga je slišal v rahlem šepetu (1 Kr 19,12), ki ga je prepričal k neki...

Nancy Bossert »… da bodo eno, kakor midva,« (Jn 17,11) prosi Jezus Očeta za svoje učence, naglas, ne potihem, ker moramo to njegovo željo seveda slišati tudi sami, kajpak zato, da bi vedeli, v katero smer naj bi šli naši odnosi, da bi sčasoma tudi mi med seboj postali »eno«, kar pa sploh ni preprosta stvar, ker biti »eno« seveda ne pomeni biti »isto«, ta dva pojma pa ljudje tako hitro in tako radi pomešamo. Tako »biti eno« dostikrat razumemo kot da moramo vsi enako misliti in se obnašati in da je vse, kar se od tega razlikuje, napačno. V veliki večini primerov je seveda tako, da se sami postavljamo v tisto, kar naj bi bilo »prav«, merilo »enega«, drugi pa naj bi se temu prilagodili in postali kakor mi. In prav v tem je začetek vseh težav in problemov med nami.  Poveličevati  Da bi razumeli, kaj torej pomeni »biti eno«, nam je v pomoč ravno Jezusova »molitev«, ki je bolj kot vse ostalo predvsem prikaz tega, kakšen je odnos med Jezusom in Očetom, kar je pomembno, kajti iz njega,...

Najsi govorimo o ljubezni do Jezusa ali do kateregakoli drugega človeka, od tistega, v katerega smo do vratu zatrapani, do tistega, ki ga niti organsko ne prenašamo, na koncu moramo – prav zato, ker gre pri tem kdaj celo za eno in isto osebo – s cmokom v grlu priznati: kdor res ljubi, se drži zapovedi (Jn 14,15). Da je ljubezni veliko več v tihi potrpežljivosti, kot pa v strasti. Da je je veliko več tam, kjer so zapovedi, kot tam, kjer je vse prepuščeno občutku.  Ljubezen spoštuje meje  Že samo zato, ker je to napisal umetnik in ne znanstvenik, tega ne smemo razumeti, kakor da je več ljubezni tam, kjer je vse do potankosti določeno in načrtovano. Nikakor, zame je spontanost ena od najbolj plemenitih lastnosti prave ljubezni, saj ljubezen vedno išče pot do drugega, iznajdljiva je, ko med vsemi mogočimi ovirami nekako pride do pravega načina, da se izrazi. Ko govorimo o zapovedih v ljubezni , govorimo o točno tistem, kar se je zgodilo Mojzesu, ko je Boga v puščavi srečal kot og...

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.« Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, jo je ogovarjal, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim, otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ...

15. dan posta Nekatera spoznanja o sebi so zelo grenka. Ne zdi se mi smiselno, da se zjutraj odpre luč, ko pridemo v zakristijo. To pa zato, ker je zjutraj zdaj že precej svetlo in glede na to, da ima zakristija okno, luči ne potrebuješ. Zato sem jo danes po maši, ko jo je nekdo prižgal (mislil sem, da preprosto iz navade), šel zapret. Ta, ki jo je prižgal, mi je takrat rekel: " Devi rispettare altre persone ." (Spoštovati moraš druge ljudi.) Z drugimi besedami, "Ni vedno prav samo tako, kot misliš ti." Zbodlo me je, a je res tako. Veliko se borim za svoje pravice in v tej svoji boreči se drži iz svojih misli izpustim druge ljudi. Morda kdo drug nosi v sebi druge, meni nepoznane razloge za stvari, ki jih počne. Ampak v svoji zaverovanosti v svoj prav preprosto ni prostora za druge možnosti. Vse mora biti vedno tako, kot se meni zdi prav. Zato so me te besede zabolele - kot zaboli injekcija proti okužbi. Hvala, dragi prijatelj, za to tvoje zdravilo.