Tiho sem. Mogoče je to moja edina – in najbolj naravna – človeška reakcija na vse, kar se je v preteklih dneh z grozo vzbujajočimi rekami in strašljivimi plazovi nagrmadilo na Slovenijo. Tiho. Najprej čisto spontano, ker ne vem, kaj primernega bi v osuplosti tega trenutka sploh lahko rekel, pa tudi zato, ker sem se ob mnogih bolečinah ljudi okoli sebe naučil, da je v vsaki človeški stiski spričo njene nerazumljivosti še najbolj primerna prav tišina. Tišina je najboljša spremljevalka človekove groze in bolečine, stiske in nemoči.
Tuhtam, če ni morda to tudi vse, kar te še pred dobrim tednom praktično nepredstavljive slike »vesoljnega potopa«, ki jih gledam danes, terjajo od mene. Tišino. Vidim svet, ki mineva, in vse, ki jokajo za njim. In mi je hudo zanje in za svet. Tako zelo podobno neki človekovi smrti je vse to, ko odhaja nekaj, kar nam je bilo domače in kar smo imeli radi, in življenje nikoli več ne bo več tako, kakršno je bilo poprej. Poplavljene vasi, odtrgane ceste, porušene hiše in mostovi, debla, skale, zemlja, blato, vse, kar so vode za vedno odnesle, vse, kar so s seboj prinesle, solze in strah, nemoč in obup, vse to v meni rojeva tišino, tišino žalosti in osuplosti, tišino nemoči, tišino molitve, tišino ponižnosti.
In vidim, da v njej spet postajam človeški. Ker sem v njej spet in najbolj pristno mali človek, premajhen, da bi razumel, premajhen, da bi kljuboval, premajhen, da bi vse to premagal. Moram se ukloniti, moram sprejeti, moram poslušati in se pustiti učiti. Si kaj dopovedati. Si priznati, da kaj delam narobe. Takrat – in šele v zavedanju lastne majhnosti – v meni utihnejo moji načrti in želje, moj ponos in trma, izgineta aroganca in napuh in se začne spoštovanje. Spoštovanje narave in življenja, spoštovanje Boga in njegovega načrta, Njega, ki je dober, Njega, ki poskrbi, Njega, ki je na strani človeka, Njega, ki včasih ljubi na tako nerazumljiv in čuden način.
In potem vidim, da je res tako, da je Njegova ljubezen vedno zmagovalka. Tam, kjer Bog vzame, tudi dosti da. Morda veliko več in bolje kot prej. Nov svet dela preko te nesreče, drugačen, takšen po njegovi prvotni zamisli. Ljudje smo se spet opazili, spet smo začutili stisko in potrebe drug drugega, splet je poln ponudb pomoči, dobrih, srčnih gest, požrtvovalnosti, solidarnosti, velike pripravljenosti pomagati; spet smo sposobni presegati razlike, spet se zavedamo dragocenosti slehernega življenja, spet smo razumeli, da smo tu zato, da drug drugemu lepšamo svet, v katerem živimo. In ta široko razprostrta ljubezen, vsi ti dobri in skrbni sosedje, vsi ti prostovoljci, ki se do konca moči razdajajo za druge, ves napor našega naroda, da bi bili blizu tistim, ki jim je narava vzela vse, vsa ta skrb in nesebičnost je kakor mavrica po deževju, kakor pomladno zeleno drevo, ki poganja iz rušilnega opustošenja. Znamenje novega sveta, zmage ljubezni in novih priložnosti.
Ujma zato ni apokalipsa, ni konec sveta. Je samo konec starega sveta, v katerem ni bilo prostora za sočloveka, in začetek novega. Je priložnost, da začnemo znova, da počistimo naplavine sebičnosti, ki uničuje naravo in bližnjega, ter zgradimo drugačnega, verjamem, da boljšega, kot je bil prejšnji, okrepljeni z zavedanjem lastnih napak in tega, kar je v življenju res pomembno. Začnimo z desetimi evri za poplavljene, začnimo z lopato in krpo, začnimo tako, da drugemu pokažemo, kako dragocen nam je.
(komentar je bil objavljen v Družini, 13.8.2023)
Komentarji
Objavite komentar