F. Lainšček, Petelinje jajce

Nadaljevanje je pravzaprav še boljše, kot je bil začetek s Kurjim pastirjem. 

Protagonist je zdaj že odraščajoči deček, pogosto zasanjan in razmišljujoč, ki mu nikoli ne zmanjka vprašanj. Že pri rosnih letih se sprašuje o smislu življenja, o sreči, njegova mama in oče, ki smo ju dobro spoznali že v prvi knjigi, pa se mu čudita in ga tudi občudujeta, saj vesta, da je nekaj posebnega. V drugi knjigi še bolje spoznamo osnovno družino, ki je zelo povezana, prav vsak izmed njih je poseben in edinstven, avtor pa jih razplasti in odlično razdela njihove značaje, zato čutimo vsa njihova veselja in stiske.

Skozi nenavadne domislice malega Ferija tako pristno vstopamo v otroško dojemanje tako težko razumljivega sveta, ki terja veliko odpovedi in veliko težkih odločitev, tudi takšnih, ki jih z vidika današnjega sveta ne moremo sprejeti. Njegov otroški pogled na svet, velikokrat tako naiven, pa vendar odstira resnico, ki smo jo v oholi odraslosti pozabili in skuša ves komplicirani svet prikazati v preprosti luči. V njem je prostor tudi za tisto "čarno", kar smo v svoji razumskosti potlačili nekam v nerabno. Ta knjiga me je spomnila, da je prav to tisto, kar naše življenje naredi vredno živetja: "petelinje jajce", polno sanj.