Besede za srce

Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino. Kajti Bog si je kot prostor za svoj vstop v človeštvo izbral prav družino. Njegov Betlehem je pravzaprav družina. Toda, da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše. Tako je tudi naša družina, kakršna koli že je, prostor, v katerem se rojeva Bog. Tako so naše družine prostor našega blagoslova, prostor, v katerem se napijemo vsega, kar potrebujemo za življenje in preživetje, pa čeprav se tolikokrat zdi, da je povsem narobe. Problem namreč nastane, ko v družini zgrešimo pri najbolj osnovnem. Pri naših srečanjih. Pri naših odnosih v njej. Če se pri njih zgrešimo. Ker vsakokrat, ko zgrešimo svojega brata ali sestro, mamo ali očeta, ženo ali moža, hčer ali sina, zgrešimo Boga. In zgrešimo njegov blagoslov. To pa se zgodi, kadar se ne srečujemo na pravem mestu. Oziroma če naša srečanja nimajo pravega mesta. O katerem mestu govorimo? O templju . V naših o...

In je prišel. Sredi te naše dolge, temne in mrzle noči je prišel. On, pričakovanje vseh ljudi sveta. Upanje tistih brez upanja, smisel tistih brez smisla, pogum razočaranih, pravica opeharjenih, kruh lačnih in bližina osamljenih. Tudi moje in tvoje pričakovanje je On. Pričakovanje moje in tvoje noči, moje in tvoje bolečine in stiske in trpljenja. Pričakovanje moje in tvoje noči, ki je nocoj z Njegovim prihodom, z Njegovim dotikom postala sveta noč. Noč, v kateri me objema in poljublja Bog. Njegova zibel je tema, njegove jaslice so človeška nemoč. Ne prihaja v mehkobo, ne v svetlobo, ne v toploto. Prihaja vame, grešnega in majhnega človeka. Prihaja kot Mehkoba, kot Svetloba, kot Toplota tja, kjer vsega tega ni. Samo zato, ker hoče vsem povedati, da želi biti in da res je Luč vseh človeških noči. Da je vse tisto, kar človeku manjka, da bi bil v resnici srečen. Ljubljen, vesel, zaželen. Njegovo ime je Emanuel. Bog, ki je z nami in ki ne bo odšel nikoli stran. Samo to je sporočilo s...

Dolgo časa sem se ukvarjal s tem, kako pravzaprav priti do pravega veselja. Da, do tistega pravega veselja, ki ga ne moreta ne čas ne kraj, ne zlo in ne preizkušnje, ki se zaganjajo ob človekovo srce. Dolgo časa. Pa je bilo vse tako preprosto. A recepta nisem našel, ker zanj ni nobenega recepta, ne tehnike, niti lastnosti, ki bi ga omogočala. Kajti resničnega veselja ne prinaša nič človeškega. Resnično veselje nosi človek, ki ima pod svojim srcem Boga. Kot Marija. Samo to. Ne človek brez skrbi, ne človek brez problemov in težav, niti ne človek brez napak. Človek, ki ima Boga. Človek, ki mu je na stežaj ponudil srce in življenje, ker mu zaupa. Ker je prepričan, da je Bog največ, kar lahko ima, in največ, kar lahko izgubi. Do tega spoznanja nas vodi božična zgodba, ki je tudi zgodba našega časa. Kruta, težka zgodba, ker je to zgodba človeštva, ki se je izgubilo. A to je zgodba s srečnim koncem, ker se konča s prihodom nekoga, ki nas ljubi do smrti. Verjamete vanjo? Čutite veselje?...

Kamorkoli se že ozrem, povsod vidim in slišim isto ponavljajoče se vprašanje: »Kaj naj storimo?« In prepričan sem, da se tudi mnogi med vami sprašujete enako. Ponavadi se tako vprašanje postavi samo od sebe šele tedaj, ko spoznamo, da tako, kot je, preprosto ne more več iti naprej. Da mora priti do pretežkih razmer za življenje, da sami pri sebi ugotovimo, da pokvarjenost sveta ni samo stvar drugih ljudi in da ni mogoče, da se ne bi dotaknila tudi mene ter mi zadala rane, ki sem jih sam povzročal svetu. In danes je tako. Hodimo skozi težke lekcije o nas samih. Nekateri zaradi njih trpijo celo bolj kot mi. Vsi pa se gledamo v ogledalo in vidimo, da nismo to, kar smo. Da taki kot smo, nismo več ljudje. Morali smo spoznati, da se takrat, ko propada moj bližnji, začne tudi moj propad. In če še nismo, bomo morali spoznati, da se bo svet začel spreminjati, ko bomo ljudje spet postali ljudje. To je današnje oznanilo Janeza Krstnika, človeka, ki je šel v puščavo, da bi v časih, ko so ljudj...

Pošteno povem, da mi, ko sem sestavljal tole pridigo, res ni šlo nič od rok. Mučil sem se, da bi vam ob evangeliju povedal nekaj dobrega, nekaj tehtnega in pomembnega za vaše življenje. Po mnogih poskusih, ko mi je bilo vsega zadosti, pa me je prešinilo. Hotel sem nekaj povedati, hotel sem vas tako kot Janez Krstnik s svojimi besedami spreobrniti. A tega se z besedami ne da. Niso besede stvar pridige, še manj spreobrnjenja. Ker niso besede smisel krščanstva, niso besede smisel tega, da smo zdaj tu. Stvar pridige in krščanstva je poslušanje. Poslušanje, kaj govori » glas vpijočega v puščavi «. In to ste zame vi. In to sem zase jaz. In svet, ki se suče okoli mene. Najstniška nemirnost in iskanje in predrznost, žeja slovenskega človeka po svobodi, po dobroti in pravičnosti, jamranje in stiske, bolečine, tema in strah in negotovost in še veliko drugega. Jeannie L Paske Ampak poslušanje vsega tega je težko. Predvsem zato, ker se ob njem v meni naseli krut občutek nemoči, ki ga tako ...

Saj ni treba, da se maje zemlja, ni treba bučanja morja in znamenj na nebu. Dovolj je iti na kratek sprehod, pa bomo začutili dramo, ki se dogaja v človeštvu. Čutimo stisko. In ne, to niso samo mariborski protesti, povsod okoli nas so ljudje, ki jim nekaj v življenju kriči: »Gotof si,« pa naj bodo to samo trenutne nevšečnosti, ko je nekaj pač spodletelo, ali pa veliki in težki življenjski premiki. Pa tudi vesolje znotraj nas se maje, na vsakem strahu in negotovosti, na vsaki bolečini, na vsakem porazu in na toliko naših krivdah. Odgovor na naše stiske je vedno ena sama želja: da bi bilo vsega tega konec . Ker je vsak konec tudi začetek nečesa novega. Boljšega. To pričakovanje konca je advent . Pričakovanje, da pride nekdo, nekaj, kar bo to dramo končalo. Toda drame človeštva ne more končati človek. Naša drama se bo končala in nekaj novega se bo začelo, ko stopi v naš čas, v naše življenje, v našo stisko Bog. Zveni obrabljeno in ceneno, vem. Toda tako je. Vzemimo na primer slovenske...

Priznam, praznik Kristusa Kralja mi je bil bolj ali manj vedno daleč. Seveda zato, ker Jezusa nikdar nisem mogel povezati s podobo kraljev našega oziroma preteklega sveta. Ne, Jezus zame nikdar ni bil nek samovoljni in ukazujoči samodržec, tudi ne voditelj vojske, ki bi jurišala na nasprotnike križa in Cerkve. Verjamem pa, da ni malo tistih, ki so prav v tej podobi našli svojo tolažbo in zadoščenje. Kristus je bil namreč človek močne karizme in velikih del, odločnih besed in revolucionarnih pogledov in že za časa njegovega delovanja in oznanjevanja so ga mnogokrat Judje hoteli postaviti za kralja - da bi jih vodil v uporu proti rimski okupaciji. Pa se je vedno umaknil. Vedno se je umikal podobi kralja, kot so ga hotele množice, ki so ga oboževale. Preprosto zato, ker ni hotel biti tak kralj, kot so bili vsi ostali kralji. Ker on ne more biti tak kralj, čeprav ga še vedno kdo gotovo uporablja za takega. Ali še večjega, še mogočnejšega, saj je ta kralj njegov Bog. In je vojak v nje...

Če letos ne bo ptičje ali prašičje, bo pa kakšna druga gripa, to mi lahko verjamete. Preprosto zato, ker živimo v svetu, ki svojo moč temelji na principu strahu, saj prestrašen človek naredi vse, kar mu rečeš – pa čeprav mu zdrava pamet govori drugače. Zato toliko govora o krizi in črnogledih gospodarskih napovedih in rdečih vremenskih alarmih in še o čem. Zato je pogled skozi okno tako črn, pa čeprav zunaj sije sonce in nam ne manjka ne strehe ne kruha, večini tudi zdravja ne ... In ko poslušamo te Jezusove besede, jih lahko prav tako jemljemo kot strašenje. Toda Jezus ne straši. Jezus ne govori o prihodnosti , Jezus govori o sedanjosti , ki odloča o tem, kakšna bo naša prihodnost. Ker ne govori o katastrofah in o koncu, marveč o resnici stvari in ljudi in o njihovem cilju. Hoče nam govoriti o cilju vsega, ker je od njega odvisno, kako oblikujemo svoje življenje. Zato Jezus resda govori o »krizi«, in sicer o krizi vsega. A samo zato, ker je govor o krizi za človekovo realnost ve...

Gotovo poznate občutek, ko ste popolnoma nemočni. Sam se tako počutim predvsem takrat, ko bi rad pomagal ljudem, ki so okoli mene, ko bi jim rad rekel kako besedo vzpodbude ali tolažbe, ko bi naredil vse, da bi jim narisal vsaj medel nasmeh na obraz, ko bi se zanje razpolovil, če bi bilo mogoče, pa ne morem narediti nič. Ne morem jim dati tistega, kar bi potrebovali. Samo tam sem. Ne morem pomagati. In vse, kar imam, je samo boleča in poražena prisotnost, nemočna in težka tišina. To je občutek uboge vdove pred kupi zlata s samo dvema ničvrednima novčičema. Občutek uboge vdove, ki je v zakladnico, ki je v bogastvo sveta prispevala največ od vseh . In sami ste videli in slišali, da je to pomemben občutek, ki pomaga razumeti življenje, pomaga razumeti ljubezen. Da pomeni ljubezen bolj biti poražen in nemočen, kot biti bogat. In da res iz srca dajemo, da je ljubezen velika šele tedaj, ko dajemo, pa čeprav nimamo nič . Ta naša nemoč je namreč pogoj, da bo po naši ljubezni delal Bog in...

Včeraj je bil zelo nenavaden dan. Na tem našem koncu zelo srečen, v Posočju, na Koroškem in Štajerskem pa pravzaprav celo katastrofalen. Čemur smo se mi izognili, so dobili ljudje v naši okolici. Sreča in nesreča. In tako lep sončni zahod smo imeli, da je kar bolelo. Na drugi strani pa borba za to, da bi imeli kje preživeti noč. In medtem ko so se nekateri prepoteni borili za svoje drage in svoje domove, smo drugi neizmerno uživali ob nebeško lepem ubiranju strun Mojce Zlobko Vajgl v Kulturnem domu v Novi Gorici. Medtem ko je Soča mimo Gorice nosila ostanke preteklega sveta ... Življenje, ki se povsod in vsakokrat kaže z obema obrazoma hkrati. Eno pa nam je bilo vendarle skupno. Dihali smo ob sreči. Mi ob sreči, ker nas je oblivala krasna glasba, drugi ob sreči, ker so vendarle srečno preživeli dan in z njihovimi življenji ni nič narobe. Dve vrsti lepote, sicer zelo različni, a na nek način vendarle podobni. Včeraj se mi je kar samo zapisalo: TVOJ NAJSREČNEJŠI DAN JE DANES . Ne vče...

foto: Biserko Fercek Ljubiti Boga pomeni ljubiti bližnjega. Ljubiti bližnjega pomeni ljubiti Boga. Prepletene, a vendar jasne stvari, velikokrat izrečene, velikokrat slišane. A kljub temu je v tem tako znanem naročilu nekaj vendarle zahtevno ali neznano: kako se začne ljubiti? Odgovor je preprost: » Poslušaj, Izrael .« Utihni in poslušaj, glej, začuti. Ljubezen se začne s tišino. Ljubezen se začne z občudovanjem, ljubezen se začne s hvaležnostjo . Hvaležnost za vse, kar imam, me namreč pripravi do tega, da začutim, kako me objema Bog. Začutim njegovo ljubezen in začutim, kako se ta ljubezen kaže v mojem življenju. Opazim stvari, ki se mi zdijo samoumevne, pa v resnici niso. Zavedam se, kako dragoceno je recimo samo to, da živim, da lahko diham, da lahko hodim, govorim, pojem, se učim, da imam streho nad glavo, toplo ognjišče in mehko posteljo, polno shrambo in hladilnik, da lahko hodim v šolo, da imam službo, da poznam Boga in da imam drugega. Kdor zna videti takšne stvari kot...

Mnogo ljudi današnji praznik povezuje s smrtjo. A to je drugačen praznik. Je praznik živih ljudi, ljudi, polnih življenja in ne smrti. Ljudi, odpornih na smrt in kar je še njenega na tem svetu. Ljudi, ki so postali ljudje. Praznik svetnikov. In to je na nek način tudi praznik vseh nas – praznik nas, kakršni šele bomo. Oziroma kakršni si želimo biti. Ker je v nas globoka želja po tem, da bi bili sveti. A da se ne bomo narobe razumeli – ne po tem, da bi bili popolni, ampak da bi bili sveti . Če nas namreč kaj odvrača od tega, da bi bili sveti, potem je ponavadi to tisti znani občutek, da nimamo šans. Da nam gre vse narobe ali da nimamo primernih kvalitet ali da preprosto niti ne želimo biti neki čudaki z drugega planeta, ki ne spadajo v ta svet. A to se nam dogaja predvsem zato, ker imamo o svetnikih napačne podobe. Svetniki niso bili nič drugačni ljudje, kot smo mi. Živeli so v podobnih časih kot mi, imeli so podobne težave in postavljeni so bili pred podobne odločitve kot mi. Pa ne...

foto: Dan Heller Smo v Jerihi. V mestu, ki je na vsem svetu najnižje, globoko pod morsko gladino, v bližini Mrtvega morja. V mestu tesnobe, strahu, negotovosti in diha po smrti. V mestu na dnu sveta in zgodovine. Veste, kam merim. Pa vendar je treba vedeti, da ravno po tem dnu hodi Jezus. Dno, o katerem govorimo, ni dno popolne samote in zapuščenosti, temveč občutka, da je tako; ni dno smrti, temveč dno slepote; pomanjkanja prihodnosti, če želite. Pomanjkanje Boga. In vi to veste. Veste, ker ste vi v množici, ki hodi za njim. A obstaja še druga množica. Tista, ki sedi ob poti in kriči. Bartimaj je človek našega časa. Vsa družba okrog nas, vsa izpraznjena kultura, vse prevarano gospodarstvo, vsi mladi brez prihodnosti, vsi izkoriščevalci na račun drugih, vsi nacionalisti in ustvarjalci vojn med narodi in v narodih (tudi v našem), vsi, ki bežijo v razne vzporedne svetove, vsi razočarani in brez volje do življenja, vsi ti in še drugi slepi brez besed kričijo: » Jezus, Davidov sin,...

Kdaj se ti zgodi, da te osupne malenkost. Drobtina. Tlesk. Kapljica rose. Duh po meti. In če ti je takrat dana sposobnost, da se ob tem čudežu stvarstva v tebi ne zbudi nikakršna sla po tem, da bi ga imel, ali želja po tem, da bi se ti vsaj še kdaj ponovil, temveč samo in res samo zreš vanj in ga občuduješ, potem se te takrat dotakne Bog. Ampak ... to je težko. Maaaa, niti ne. Pač. Treba je živeti. (Zapis se ima zahvaliti enemu najlepših opravil na svetu. Sajenju rož. Pripravljanju za pomlad, ko že slutiš zimo, ker v hišo hodi mrčes vseh vrst. Vsaka čebulica narcis in tulipanov je zmaga proti zimi. Pa četudi v zemlji ne bo preživela. V nas, ki smo sadili in jim toplo podarjali življenje, se je vsadilo Življenje. In to je ta dotik Boga.)

» Učitelj, želiva, da ... «, Učitelj, » daj nama, da ... « Morda si to ne priznamo, a kakor Janez in Jakob govorimo velikokrat tudi mi. Vsaj ko se obračamo na Boga. Mene so njune besede spomnile na moje molitve. Morda ne molite več. Pa ne zato, ker ne bi znali. Tudi ne zato, ker nimate časa. Molili ste, gotovo, vsaj kot otroci, ker vsi otroci molijo. Če ne molite več ali če ne molite redno, je to zato, ker se vam molitev verjetno ne zdi potrebna, saj se imate sami za dovolj močne, ali pa ker niste videli (ali nočete videti) trenutkov in situacij, ko ste šibki. Ali pa je to tudi zato, ker ste nekoč molili, pa niste dobili tega, kar ste v svojih molitvah prosili in se vam zdi tako molitev samo izguba časa in praznoverje. Ali pa so vas tega naučili drugi, ker se pravi, da je molitev nekaj, kar se ne počne, če želi človek pred drugimi izgledati sodoben in inteligenten. Gotovo obstajajo še drugi razlogi kot ti, ki sem jih naštel, ker jih je verjetno prav toliko, kolikor je ljudi, ki...

No, ta je bila pa res nora. Nora že zato, ker sem se tega kar iznenada lotil, seveda ko sem opazil, da za film Moonrise Kingdom ( Kraljestvo vzhajajoče lune ) na spletu teh podnapisov v slovenščini še ni. Našel sem angleško verzijo in se lotil. Ne zaman. Ta ideja ni bila nora samo zato, ker mi je to vzelo toliko časa (mislim da vsega skupaj približno 8 ur), ampak ker mi je to tudi malce poslabšalo že tako ali tako pešajoči vid. Ne vem, zakaj sem vztrajal. Medtem ko so me pekle oči in bolela glava, je v meni verjetno vztrajala samo še trma, da mi bo enkrat to uspelo. Navkljub vsemu drugemu delu, ki me je čakalo. Priznam, malo me je začaralo vse to, malo me je upijanilo, ampak ta svoj trud sem delal z namenom. Da ga nekomu pokažem. In mi je uspelo. Zdaj so podnapisi končani. In iz tega sem izšel z dvema velikima obljubama: 1. da se tega ne grem več , in 2. da moram gotovo vsaj del te vneme prenesti tudi na svoje delo . Dragoceni ugotovitvi. :) Morda bo življenje po njih drugačno.

" Eno ti manjka ." Samo eno. To je prostor, da bi videl drugega. Ne le sebe. Da bi v vsem, kar počneš, videl drugega. Nad tem Jezusovim razkritjem resnice sem se globoko zgrozil. Kar naenkrat sem v svojem krščanstvu videl toliko sebičnega, toliko dela, ki sem ga opravil zaradi sebe, ne pa zaradi ljubezni do drugega. Toliko stvari, ki sem jih naredil, da bi " dosegel večno življenje ", da bi si zagotovil mirno vest, ne pa zato, da bi zaradi mene živeli drugi. Veste, vse, pa naj bodo tudi še tako pobožne, vzorne in hvalevredne stvari, tudi molitev, žrtve in dobra dela, lahko kristjani delamo tudi samo zato, da bi bili v svojih, v očeh svojih bližnjih in v Božjih očeh pohvaljeni. Lahko jih delamo zase. Da bi " dosegli večno življenje ", da bi se sami rešili. Pa se na zunaj ne zdi nič narobe. Tudi človek, ki je pritekel pred Jezusa z namenom, da bi dosegel večno življenje, ni bil slab človek. Celo nasprotno, če bi ga videli v svojem življenju, bi nas mnogo...

Še vedno hodimo z Jezusom proti Jeruzalemu. Apostoli in mi gremo tja, korak za korakom, ker tja moramo priti. Ker si tja želimo priti. Med to hojo izpolnjujemo svoj največji življenjski projekt. Po posameznih stopinjah, po vprašanjih in odgovorih, po padcih in po porazih, preko lepote in zahtevnosti te poti se učimo največje in najpomembnejše stvari – učimo se ljubiti . To je pot, na katero nismo šli sami od sebe. To je pot, na katero nas je poklical Bog . S tem, ko nas je ustvaril različne, nam je namreč dal čudovito možnost, da se preko ljudi učimo popolne ljubezni – ljubezni do Boga. V odločitvi, zvestobi in darovanju. Naj torej gre za pot zakonca, pot matere in očeta, pot posvečene device, redovnika ali duhovnika, gre pravzaprav za isto pot: pot proti Jeruzalemu, v katerem bomo našli največjo možno ljubezen, naš ideal, h kateremu gremo – ljubezen Boga. On nam je izbral to pot, ker ve, da je za nas najboljša, da pridemo po njej do svojega Jeruzalema, da izpolnimo svoje življenjsk...

Spet težka lekcija za Jezusove učence. Spet težka lekcija za nas. Mogoče se bom ponavljal, toda danes Jezus z evangelijem spet dregne globoko v zavest slovenskega človeka. V Janezovem stavku, s katerim se je potožil Jezusu, je namreč tako težko dejstvo, da so njegovi učenci bolj gledali na to, komu je človek, ki je izganjal demone, »pripadal«, kot pa na to, kaj je (dobrega) naredil. Da, tako težko nam gre. Ko gremo na pot za Njim, mislimo, da smo že s tem nekaj boljšega od drugih. In da nam je podeljena nekakšna ekskluzivna »pravica«, da smo dobri in da lahko samo od nas pride kaj dobrega. Da smo torej nekakšna višja kasta. Zato mora Jezus dregniti v tisto naše tako davno in zakoreninjeno prepričanje, da smo, povsod kjer smo, razdeljeni na »naše« in »vaše«. Na »naše«, ki imamo prav, in na »vaše«, ki se motite. Na »naše«, ki smo dobri, in na »vaše«, ki ste slabi ljudje. In žal pri tem nismo nič drugačni niti kristjani. Razdeljenost je hudič sam. Diabolos , tisti, ki deli. Nasproten ...

Ne vem, kako je z vami, a zase vem, da sem potreboval ogromno časa, da sem začel razumevati, da človek, ki se z menoj v čem ne strinja, ni nujno moj nasprotnik. Da je morda moj sodelavec, morda tisti, ki mi pomaga rasti, morda tisti, ki mi čisti pot k resnici. Vem tudi, da bo preteklo še mnogo časa in mojih notranjih moči, preden bom to tudi ozavestil tako trdno, da bo to brez notranjih bojev, ali je to res ali ne, postalo moje prepričanje. Opažam pa, da pri tem nisem edini. Da gre za nekakšno bolezen slovenskega kristjana, ki je verjetno zrasla na pogorišču zgodovine, danes pa ima izvrstne pogoje, da se lahko brezmejno krepi. Ni treba veliko besed, da bi to dokazal. Dovolj je pogledati v časopise ali na splet in že bomo – ob vsaki malce bolj žgoči temi – priče t. i. kulturnega boja. Hudo je predvsem to, da smo ga sprejeli za svojega, kot del svojega vsakdana, in to tako zelo, da izgleda že skoraj nujno, da se moramo ob vsaki razpravi postaviti na eno ali drugo stran in pripasti eni ...

Nekega dne sem na spletu zasledil zgodbo o ženski, ki se je odločila, da bo postavila svetovni rekord v debelosti. 450 kilogramov si je zadala za svoj cilj. Morda se zdi smešno ali grozno, a to je hkrati tudi zgodba naše sedanjosti. Biti v nečem prvi, najboljši, če ne gre drugače, najboljši v najslabšem. Ste kdaj razmišljali o tem, od kje ta naša sedaj tako potencirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Da bi bili v svoji okolici - če že ne oboževani in čaščeni - vsaj opaženi? V ozadju vseh mogočih tekmovanj, šovov s talenti in svetovnih rekordov je pravzaprav velik in strašen občutek samote. Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to počne zato, ker se ima tak, kot je, za nepomembnega in brez vrednosti. Kriči po ljubezni, ker je ne čuti. Ne čuti se ljubljenega, zato se ne more sprejeti takega, kot je. In išče potrditev, da je boljši, kot se mu zdi. Svet ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti. Biti prvi in najboljši ne pomen...

Zadnje čase veliko razmišljam o krščanski identiteti. Je že tak čas, da to od vsakega kristjana celo zahteva. Koristen čas, podarjeni čas, pravim jaz. Na dilemah, na težkih vprašanjih, na odločitvah se namreč gradi človekova identiteta, na njih se pokaže, kdo res smo. In kdo želimo biti. Do takega časa pride v življenju slehernega človeka. Nujen je. Zahteva ga človekovo globoko vsajeno hrepenenje po svobodi. Ta čas je torej čas razčiščevanja. Po dokaj mirnih in lepih časih so se stvari zaostrile. Čas nam je prinesel nove podrobnosti in nova vprašanja o tem, kdo je kristjan, kakšne vrednote živi in kaj pomeni za svet, v katerem živi. Kakor da bi Jezus skozi dogodke tega našega časa spet postavljal vprašanje svojim učencem na prelomnem trenutku zgodovine: » Kaj pa vi pravite, kdo sem? « Gre za temeljno vprašanje. Jezus ne potrebuje tega odgovora. Potrebujemo ga učenci. Odgovoriti, kdo je zame Jezus, namreč pomeni povedati, kdo sem jaz. Ker to pomeni postaviti temelj svojega življ...

Veliko bolj kot kdajkoli poprej nam je danes potrebna tišina. Ne toliko zato, da bi se v njej odpočili, ampak da bi se v njej spet naučili poslušati. Poslušati sebe, poslušati človeka, poslušati Boga. Morda nam ni jasno, zakaj, a sodobni človek nima več stika s seboj, ne pozna se več, ne ceni se in ne spoštuje. Niti ne najde stika z drugimi ljudmi, njegovi odnosi so hitro lomljivi in polni nesporazumov. Ker preveč govori, premalo pa posluša. In od mnogih besed ogluši. Predvsem od besed, ki sodijo. Jezus pozna zdravilo. Brez besed odpelje gluhega človeka na samo, v tišino. Pa ne v tišino, v kakršni je gluhonemi živel dotlej, ne v tišino izobčenosti, osamljenosti, praznine, izgubljenosti, ne v tišino, ki boli, temveč v sveto, polno tišino. Tišino, polno človeka in Boga. To je bila tišina bližine, tišina poslušanja. Jezus ga je torej odpeljal na samo, v tišino, kjer sta bila drug pred drugim, kjer sta začela drug drugega poslušati. In ko je ta mož prišel v pravo tišino, ko se je uma...

Začnimo nek nov osebni projekt, sem si rekel. Nekaj, kar mi bo pomagalo rasti. Pa ne na običajen način. Rasti tako, da se bom poskušal otresti kakih navad, ki niso dobre in ki utesnjujejo poti mojega duha. Pa narediti stvari, ki bi mi pomagale prestopiti okvire tega, kar sem. Iti čez svoje meje, čez to, kar si misliš, da ne zmoreš. Seveda v mejah mojih vrednot in prepričanj, da ne bo pomote. In sem se odločil za sto norih stvari. 1. nora: Bosi tek Že parkrat sem bral o tem, včeraj sem videl Veroniko, Jerco in Dominiko, da so dejansko to tudi počele, danes sem se jim pridružil tudi sam. Šel sem z njimi tekat bos. Priznam, sprva me je bilo strah. Predvsem strah tega, kako bodo moja stopala to zdržala. Vseeno si povsem nemočen, povsem ranljiv, ko med tabo in tlemi ni nikakršnega ščita več ... Povsem se prepustiš, na milost in nemilost vsemu, kar ti bo prečilo pot. Prvi koraki v skrbeh, a naenkrat ni bilo ničesar, kar bi me moralo odvrniti in me skrbeti, kar šlo je, vedno bolje, v...

Biti nekdo, ki bo pred Bogom ali pred ljudmi  pokazal svoje življenje kot popolno in uspešno in sebe kot tistega, ki je lastnik tega istega življenja, je velika želja vsakega človeka. Popolnost nam je zapisana globoko v srce, ker je popolnost stanje, ki si ga predstavljamo kot rajsko: brez skrbi, brez težav in problemov, skratka brez trohice slabega. Ta večno nedosegljiva želja je v nas tako velika, da lahko v tem hlepenju po popolnosti postanemo čisto pijani. Ta želja nas obsede, ker prinaša videz popolnosti med ljudmi posebno moč in ugled. Tako se ta želja, ki je v nas položena zato, da bi težili k neprestanemu napredovanju, sprevrže v nekaj povsem drugega. V to, da se pred drugimi želimo prikazati kot nekdo drug. Pred Bogom in pred ljudmi. Nekdo, ki je drugačen od nas. Nekdo, ki nima težav s tem, kako zadušiti svoj egoizem in odpraviti napake, ki nam gredo na živce, nekdo, ki ga ne bremenijo skrbi, kaj bo s službo in prihodnostjo, nekdo, ki ga ne hromijo stalni neuspehi i...

Goran Vojnović: JUGOSLAVIJA, MOJA DEŽELA Ljudje si zlahka ustvarimo predsodke. Res zlahka. Dokaz za to je pri meni recimo Goran Vojnović, pa ne zaradi svoje izvorne narodnosti, temveč zaradi njegovega pretirano nagrajenega dela Čefurji raus! Morda sem si prav zato zadal, da si preberem še kakšno njegovo knjigo, tako najprej premagam sebe in svoje principe, potem pa morda še kaj od tega celo dobim. Instinkt me ni izdal. Gre za kvalitetno delo. Predvsem kvalitetno v temah, ki jih podaja. Kdo je vojni zločinec in zakaj kdo to pravzaprav postane, kaj je bila Jugoslavija v resnici in kako so na njen razpad gledali različni narodi, kaj je njen razpad pravzaprav pomenil za celo množico ljudi, kaj je krivda in kaj tragedija in zakaj se je vse skupaj razpletlo tako, kot se je. Zanimive teme, posebno zame, ki sem razpad Jugoslavije gledal kot otrok in se mi je s temi razmišljanji odprl povsem drugačen pogled na vse skupaj. Zgodba se začne, ko glavni junak Vladan Borojević preko Googla ...

Kristus hoče za svoje učence svobodne ljudi. Ne ljudi, ki bi jih drugi prisilili k hoji za njim, ne ljudi, ki bi slepo izvrševali ukaze. Hoče ljudi, ki so se svobodno odločili, da mu verujejo in da hočejo in želijo biti njegovi učenci. Kristus hoče svobodne ljudi. Samo svoboden človek je namreč vesel, je lahko zvest, samo svoboden človek lahko v sebi nosi upanje. Samo svoboden človek je namreč odrešen človek, ker se samo svoboden človek pusti ljubiti in ljubi. Da, samo svoboden človek je lahko človek Kristusovega nauka, samo tak človek je lahko pristen oznanjevalec evangelija. Nobeno seme, ki ga ne posejeta svoboda in veselje, namreč ni rodovitno. Zato danes te težke besede: » Ali hočete oditi tudi vi ?« Pomembne besede so tole. Jezus stoji pred nami in nam pravi, da se moramo sami odločiti o tem, kdo je on za nas. Nihče drug se ne sme in se ne more odločiti namesto nas. Ker bi bili sicer njegovi sužnji ali njegovi vojaki, nikakor pa ne njegovi učenci. Veste, da suženj in voja...

slika je samo simbolična in ne želi banalizirati evharistije kot navadno hrano Danes smo spet tu. Ob isti mizi kot vsako nedeljo. In hranili se bomo z istim kruhom kot vsakokrat. Kruhom življenja. Večnega, neminljivega življenja. Pa se bo to poznalo v svetu, v katerega se bomo vrnili? Bo v nas življenje, ki ne more miniti? Življenje, ki gre preko vseh človeških pregrad, ki ni obsojeno na propad, ki ga ne oklestijo krize, ki ga ne omaja pomanjkanje, ki ga ne uniči sovraštvo in ne potepta obup? Eno je jasno. Življenja ni mogoče drugače ohraniti, kakor tako, da ga darujemo naprej. Ne bomo pa ga zmogli podarjati, če ga ne bomo tudi sami vedno znova prejemali. V tem sprejemanju in podarjanju, v tem neprestanem gibanju srca, ki sprejema kri in jo nato poganja naprej po telesu, je življenje, ki ne more miniti. V tem je naše življenje nesmrtno. Če povem drugače: v tem, da ostanemo v Kristusu in Kristus ostane v nas. Ne bomo mogli preživeti, če ne bomo prejemali Kristusovega življenja, ...

Današnji praznik je praznik veličine največje med ljudmi, praznik, ko zemlja in nebo ploskata in pojeta človeškemu bitju: Mariji, materi Boga in materi vseh ljudi. V čem, le v čem je Marija tako velika, da je deležna takšne časti, takšne pozornosti, takšnega veselja, da danes vse vre v njena svetišča, se ji zahvaljuje in jo prosi za pomoč, se ji priporoča in se ji izroča? V čem je Marija tako velika? Ravno v tem, da je tako majhna. Majhna? Da, resnično majhna. Majhna, ker je vse njeno življenje en sam prst, ki kaže, ki s sebe preusmerja pogled na Boga. Nazaret, obisk pri Elizabeti, Betlehem, Kana Galilejska, velikonočni teden v Jeruzalemu, Golgota in vstajenjski vrt ter binkošti, vse njene življenjske postaje so vedno znova jaslice. Vedno, z vsakim dogodkom nanovo izgovarja »zgodi se« in kakor tisti prvi dan pripravlja v svojem življenju prostor Bogu. Vsak dan. Ne čudite se, da vam danes, ko poslušamo Marijin veličastni hvalospev Bogu, na srce polagam tudi njen »zgodi se«. Ti dv...

» Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga. « Jesti. Za človeka tako vsakdanje, a tako odločilno dejstvo. Kdor ne jé, ne preživi. Ne samo telesno, tudi v duhovnem smislu. Verjamem, da ste zato tu. Ker bi bila pot za vas sicer predolga. Zame bi bila. Zame bi se vse sanje o tem, da bi kdaj lahko postal kaj boljši, da bi zmogel korak naprej, pa tudi že to, da bi ostal zvest temu, kar sem in kar mi je sveto, sesule, če ne bi vstal in jedel hrane, ki mi jo postreže Gospod. Kruha, ki je njegovo telo. Kruha, ki je moje življenje. Tako pač je. Vedno postajamo to, s čimer se hranimo. In veste, s čim vsem se hrani naš duh, ko hodimo, ko stopamo po tem svetu. Zato je ta naš nedeljski postanek tako pomemben: ker tu dihamo zdravi zrak, ker tu poslušamo besede iz ljubezni, ker tu jemo dober kruh, ker smo tu skupaj in smo skupaj v miru. Človek potrebuje tega, da se ne bi zastrupil od egoizma, sovraštva, strahu, žalosti in obupa. Človek potrebuje Boga, vedno znova in znova se mora z njim hranit...

Dobro, Izraelci res niso iskali Jezusa iz pravega razloga. Oni so si želeli kruha, ne pa Jezusa. A v globini te želje je Jezus našel nekaj, po čemer je bilo vredno popraskati. Morda je to iskanje Jezus celo želel. Namreč ravno to, napačno iskanje. Da bi ravno s tem napačnim iskanjem sprožil debato, eno izmed zelo pomembnih debat, ki jo je moral opraviti z njimi, njegovimi potencialnimi verniki. Debato, ki jo mora opraviti tudi z nami, ki ga danes morda tudi iščemo iz napačnih razlogov. Debato o naši veri. Zakaj smo danes tu? Kaj iščemo mi? S svojim življenjem? S svojim krščanstvom? Ti ljudje so si želeli življenja. Hlepeli so po njem. A so v svojem iskanju vedno odhajali domov lačni. Nikdar niso našli življenja, ki bi jih nasitilo, ki bi jim dalo polnost, bogastvo. Vedno znova so se od vseh stvari, v katerih so poskušali najti vir svojega življenja, vračali lačni, nenapolnjeni, prazni. Ker so menili, da je njihovo življenje polno tedaj, ko se jim izpolnijo želje. In zakaj je t...

Pri svojem delu sem se naučil predvsem to, da sem odvisen od čudežev. Res. Da imam sam premalo znanja, premalo sposobnosti, premalo modrosti in preveč slabosti, da bi naredil to, kar svet okoli mene potrebuje ali celo zahteva od mene. Imam samo pet hlebov in dve ribi. A kaj je to za toliko ljudi? Da. Odvisen sem od Boga in njegovega blagoslova. Samo njegov blagoslov ima to moč, da iz moje revščine naredi bogastvo. Samo on z mojimi bornimi besedami vžiga srca ljudi. Samo on lahko moje grehe in napake uporabi za to, da se spreminjam sam in tisti okoli mene. Samo on lahko mojo slabotno ljubezen pomnožuje, da ljudje, ki jih ljubim, ljubijo naprej. In ko gledam vse to v svojem življenju in vidim, da je resnično, spoznavam, da pravzaprav ni pomembno, koliko kruha imaš, temveč kaj z njim počneš. Da ni pomembno, kaj daješ, ampak da daješ, in da daješ vse, kar imaš. Gre za tveganje, ki ga marsikdo ni sposoben, a ga vsakdo potrebuje, ker je ključno za njegovo preživetje. Gre za tveganje ...

»Pojdite in se odpočijte!« Morda se vam bo zgodilo, da boste sredi najhujšega življenjskega ritma, tam nekje jeseni ali spomladi, spet odprli Sveto pismo in našli v njem tale Jezusov stavek. Če boste to storili, če ga boste takrat res spet prebrali, če ga boste takrat, sredi vseh skrbi svojega sveta spet zaslišali, potem ste ga razumeli. Jezus ga namreč ni prihranil samo za poletni čas, tudi ne samo za praznike med letom. Njegovo naročilo velja za vsak dan v letu, pa čeprav samo za nekaj minut v njem, če pa že to ne, vsaj za nedeljski dan, posvečeni dan vsakega tedna, ki ga posvetimo prav s – počitkom, dopolnitvijo človekovega dela. Trenutki umika, trenutki počitka niso trenutki brezdelja in lenobe. So trenutki, ki jih človek potrebuje, da ohrani svojo dušo svežo in vedro. Trenutki, ki jih iztrgamo hitenju in skrbem, opravilom in dolžnostim, trenutki umika, niso egoistični čas, pa čeprav jih namenjamo sebi. Ker jih bolj kot sebi namreč namenjamo drugim ljudem. Veliko bolje bomo s...

Biti oznanjevalec evangelija ni še ena dolžnost več v življenju, ki nam jo nalaga vera ali Cerkev ali Gospod; to ni služba ali obvezno opravilo, to je način življenja. Ne moremo drugače. Ker je način življenja kristjana takšen, da oznanja sam od sebe. Če ne oznanja, potem ga ni. Potem sploh nismo kristjani. Morda se ob tem naša kolena malce zašibijo in nas popade strah. Seveda. Predstavljamo si, da pomeni biti oznanjevalec, biti nekdo v izložbi. Da pomeni oznanjati najprej dobro govoriti in (pre)pričevati, potem seveda kazati svoje lastno življenje kot popoln zgled za druge in vsekakor tako tudi živeti, torej brez grehov in napak vsakdanjega človeka. A to je napačna predstava. Oznanjati bolj pomeni molčati in poslušati, kot govoriti. Oznanjati pomeni bolj gledati, kot kazati se. Oznanjati pomeni bolj iskati, kot misliti, da si že našel. Oznanjati pomeni potrebovati Kristusa v svojem ubogem in grešnem življenju, pomeni želeti si ga, ker sem brez njega najbolj pomilovanja vredno bitj...

Razmislek o položaju našega sveta Na moji pisalni mizi, tik pod novomašnim križem, prebiva moja majhna rdeča vrtnica. Posebno mesto ima. Ker ima posebno mesto v mojem srcu. Sicer ga imajo vse vrtnice, a ta še posebno. Ker sem jo dobil ob posebni priložnosti od posebne osebe. Majhna, pritlikava vrtnica je. Z majhnimi lističi, z majhnim, vedno ranljivim stebelcem, s krhkim telescem. Vsaka prevelika suša ji pobere moči. In stežka in počasi se spet postavi na noge. A kljub vsemu so njeni majhni in nežni škrlatni cvetovi nekaj posebnega. Celo sobo spremenijo. Razsvetljujejo mi pogled izza računalnika. V srcu se mi nekaj zgane, ko jo vidim cveteti. Malo sem v skrbeh, ker že nekaj časa ni cvetela. Pravzaprav že celo leto ne. Ni v njeni navadi, da je tako. Pogledujem pod njene liste, ali bi opazil kakšen popek, se razveselil njenega napredka in rasti, pa ni ničesar. Samo listje, ki čaka. In jaz, ki delam isto. Čakam. Zalivam in čakam. Zdi se mi, da se danes soočamo z ravno takšnim č...

Samo tesar je. Poznamo ga. Bog se vendar ne more skrivati pod podobo navadnega tesarja. Bog se vendar ne more razodevati po ljudeh, ki mi prihajajo vsak dan naproti; po ljudeh, ki so grešni in ki jih dobro poznam. Bog vendar ne more govoriti po že tolikokrat ponovljenih besedah, ki jih žebra duhovnik pri maši. Ne more se me dotakniti po tako obrabljenih molitvah, kot so tiste pri maši. Samo tesar je. To ne more biti Bog. Tudi nam, danes, se lahko zgodi Nazaret. Nevarnost tistih, ki nam je Bog domač, ki smo njegovi rojaki, je, da bi ga skrčili na svoje prepričanje, na svoja pričakovanja, v svoj kalup in bi mu odvzeli prav to, v čemer je Kristus najbolj Bog: v svoji novosti, v svoji presenetljivosti, v svoji preprostosti. Če je Bog postal navaden človek, kar je bila za Jude strašna, nesprejemljiva revolucija, potem se tudi nam lahko zgodi, da bo za nas nesprejemljiva revolucija morda to, da bi »postal« nekdo, da bi mi govoril po nekom, da bi prišel k meni po poti, ki je ne morem ...