Bartimaj, človek našega časa

foto: Dan Heller

Smo v Jerihi. V mestu, ki je na vsem svetu najnižje, globoko pod morsko gladino, v bližini Mrtvega morja. V mestu tesnobe, strahu, negotovosti in diha po smrti. V mestu na dnu sveta in zgodovine.

Veste, kam merim. Pa vendar je treba vedeti, da ravno po tem dnu hodi Jezus. Dno, o katerem govorimo, ni dno popolne samote in zapuščenosti, temveč občutka, da je tako; ni dno smrti, temveč dno slepote; pomanjkanja prihodnosti, če želite. Pomanjkanje Boga. In vi to veste. Veste, ker ste vi v množici, ki hodi za njim.

A obstaja še druga množica. Tista, ki sedi ob poti in kriči. Bartimaj je človek našega časa. Vsa družba okrog nas, vsa izpraznjena kultura, vse prevarano gospodarstvo, vsi mladi brez prihodnosti, vsi izkoriščevalci na račun drugih, vsi nacionalisti in ustvarjalci vojn med narodi in v narodih (tudi v našem), vsi, ki bežijo v razne vzporedne svetove, vsi razočarani in brez volje do življenja, vsi ti in še drugi slepi brez besed kričijo: »Jezus, Davidov sin, usmili se me.« Berači, ki so ostali brez vsega; berači, ki ne potrebujejo miloščine, ampak Boga.

Igralec Jernej Šugman je pred časom o gledališču dejal: »Če želita gledališče in najbrž vsa umetnost ohranjati svojo moč, morata krepiti svetost svojega dela, etiko. Če bi držal transparent, bi na njem pisalo: Več Boga, prosim.« In to je transparent našega sveta. To je krik našega sveta, velikega berača: »Pokažite nam Jezusa! Dajte nam Boga! V vsem, kar govorite, delate, mislite, v vsem, za kar se odločate, dajte nam Boga!«

Slepi človek današnjega časa globoko potrebuje Jezusa. Ker potrebuje upanje, ker potrebuje prihodnost, ki je – to je izkusil na lastni koži – svet s svojimi pridobitniškimi zakoni ne more dati. Svet je utrujen berač. Potrebuje drugačnost, ki je drugačnost evangelija – ki življenje daje in ne jemlje. Ker rešitve iz vrtinca slepote, zmedenosti, maščevalnosti in sovraštva brez Jezusa ni.

Glejte, govorimo o konkretnih odločitvah, ne o teorijah. Svet slepote potrebuje drugačnih ravnanj, drugačnih odločitev, kot nam jih ponuja in kakor smo se jih naučili od njega. Med »zob za zob« in »ljubite svoje sovražnike« je jasna razlika – razlika med človeškim in Božjim – ki se mora poznati v vsakem trenutku, tudi ko udrihajo čez nas, tudi ko preganjajo naše usmeritve in vrednote. Mora se poznati, da Jezus hodi okrog. Slišati ga morajo, slutiti, opaziti. Če ne bomo drugačni od sveta, če ne bo v nas več Boga, ne bo rešitve, ne za njih ne za nas. Utrujeni bomo od svojih dobrih dejanj, od prostovoljstva, od zagrizenih bojev in akcij, od vseh projektov, ki jih bomo dobronamerno poslali v svet, a svet ne bo dobil tega, česar od nas prosi – Boga.

Kar se dogaja pri nas, da namreč kristjani delamo enako kot svet in smo samo še ena stran bojevnikov na fronti in ne iskalci miru, je dokaz, da iz te slepote ni izključen nihče. Tudi mi ne. Tudi mi potrebujemo več Boga. V vsem, kar živimo.

»Jezus, Davidov sin, usmili se me!«