Besede za srce

» Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli. « (Lk 2,12)  K nam v to našo noč, noč razočaranja in bolečine, noč samote in poraza, noč greha in izgubljenosti, potiho stopa Bog. Ne kot močni in vsemogočni, ne kot uspešni in popolni, takega v noči niti ne bi mogli sprejeti. Zato prihaja kot majhni, nemočni, nežni človek. Kot otrok . Takega Boga nocoj razodevajo angeli, Otroka, ki se z vsem zaupanjem daje grešnemu človeku v naročje, kot bi bile njegove umazane roke najbolj primeren, varen, svet prostor zanj, za krhkega in nežnega Boga, ki bi ga lahko poškodoval že en sam malomaren gib.  Zbuditi nežnost  Tako si je Bog zamislil človekovo odrešenje. Zaupati človeku v varstvo Boga kot krhkega otroka. Čudna, drzna, tvegana, vendar na svoj način tudi logična odločitev. Ker namreč ljudje pozabljamo, da so ljudje okoli nas nekaj krhkega, da so zato naši odnosi nekaj, s čimer je treba ravnati izredno pazljivo, previdno, nežno, ker vsakega, kakor plamen sveče, lahko ugasne in zlomi že

Menda se vsakdo od nas kdaj znajde na tnalu življenja, hočem reči, ko pride v težko situacijo, v kateri ne vidi pametne rešitve, ko se je torej treba odločiti med dvema (pre)težkima stvarema. Nekaj takega je bila ta Jožefova zagata, po eni strani je vedel, da s tako popotnico, kot je otrok neznanega porekla, v zakonu ne bo šlo, po drugi pa je imel Marijo še vedno tako zelo rad. Čeprav ni naredil najslabšega, kar bi lahko, da bi jo torej pravičniško prepustil kamenjanju, je bila njegova rešitev še vedno nekoliko prestrašena , »ni je hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil.« (Mt 1,19)  Strah  In ravno to je tisto, zaradi česar se Jožef ni mogel dobro odločiti. Saj vedno vemo, kaj je prav , da bi to tudi dejansko uresničili, pa nam ponavadi preprečuje strah . Kajti strah dela že tako težke stvari še težje, kot so sicer. Težo jim dodaja tako, da pred človeka prinese ves napor, ki ga je treba za kaj takega, pa ga drugače ne bi bilo treba, recimo odpoved željam, sprememb

Janez Krstnik v ječi je podoba človeka, razočaranega nad življenjem. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Človek, ki je nekoč gromko in prepričljivo kričal: »Spreobrnite se!« in »Sekira je nastavljena na korenine«, čuti globok poraz. Jezus dela drugače. Je morda zato Janez vse delal zaman? Se je zaman trudil, ko pa nič ne gre tako, kot si je zamislil, ko je njegovo življenje nekaj popolnoma drugega, kot je pričakoval, kot si je želel.  Kako kruto življenje pokončava človekove sanje … Ko ne gre po naše …  Ob tem spoznanju, do katerega menda pride slehernik, se jih nemalo poloti obup, tako da poraženi pred življenjem položijo svoje orožje in preprosto nočejo živeti več, samo še nekako dihajo iz dneva v dan. Spet drugi – takih je največ – to razočaranje napolnijo s cinizmom in je zato njihovo obnašanje polno grenkobe in strupa, s katerim polnijo še druge ljudi. Spet drugim postane za vse vseeno. Je pač tako, da se nam zdi, da je življenje lahko dobro in rodo

Moj ljubi sveti Miklavž! Spet je ta skrivnostni in sveti večer, noč, ko se potiho priplaziš mimo naših oken in vrat, se ustaviš in pobožaš moje srce, moje od sveta premraženo srce, ki ga je shladilo toliko dogodkov in ljudi, zaradi katerih sem skoraj nehal verjeti v ljubezen in dobroto. Noč, ko spet vem, da je vredno čakati in pričakovati, upati, da, verjeti, da mimo mojih vrat prav zdaj hodi nekdo, ki me ima rad. Morda sem zato nocoj, ko sem gledal žar v očeh otrok, ki so te s tako nestrpnostjo pričakovali, potočil solzo ali dve. Tako lepo je to vedeti, da še vedno si, da še vedno vsako leto prideš, da si še vedno tako dober do vseh, da ne pozabiš nikogar, prav nikogar na tem čudnem svetu. In veš, da je pest arašidov in nekaj suhih fig s pomarančo čisto dovolj zame. Samo da si se ustavil. Da nisi pozabil. To je v bistvu vse, zaradi česar te tako goreče pričakujem, da oprezam na oknu in ne morem zaspati, preden te vidim. Rad bi te srečal, rad bi te pogledal v oči in se ti zahvalil. Pa

Žalostna resnica je, da prepiri za čas praznikov pri nas nastanejo predvsem zato, ker je to pravzaprav edini čas, ko opazimo, da poleg nas živi še kdo drug. Da sredi tihe in samotne puščave svojega vsakodnevnega živetja – samotne, vendar prijetne puščave, ker je v njej vse po naše – opazimo nekoga živega.  Drugačnost nas spreminja  In ta živi in se da pokazati predvsem s svojo drugačnostjo , sicer je ne vidimo. Dokler se ljudje z nami strinjajo in nam ugajajo, niso nič drugačni od nas, niso živi, samo kot senca so, ki naredi to, kar naredimo mi.  Drugi pa v naši resničnosti oživijo, kadar so drugačni. Kadar se ne strinjajo z nami. Kadar nas kritizirajo. Takrat je njihova prisotnost divja kakor Janez Krstnik, ki »je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.« (Mt 3,4) Neprijetna, čudaška, strašljiva pojava. In prav zato tako namenoma zelo opazna, ker postavlja vprašanja o naših vrednotah in kliče k spreobrnjenju , k vrnitvi v ne

Mislil bi si, da bo ob vsem hudem, s katerim se soočamo v našem svetu, nezadovoljstvo s tem v nas sprožilo željo po nekem drugem, boljšem svetu. Učinek pa je ravno nasproten. Namesto upornosti, namesto aktivnosti, ki bi sprožila spremembe, se nas je polastila nenavadna otopelost , da se takrat, ko gre kaj narobe, preprosto vdamo. Ne borimo se več za sveto in lepo in vredno in dragoceno. Zdi se, kakor da smo se tudi v življenju navadili čakati, da nam kdo drugi postreže z rešitvijo naših težav, saj imamo toliko in toliko služb, ki smo jih postavili, da se ukvarjajo s problemi družbe.  Namerna nevednost  In ker se to ne zgodi, je tako še edina stvar, ki ta grozni svet kar instantno in na hitro naredi vsaj nekoliko lepši, namerna nevednost : da se torej delamo, kakor da ni nič narobe. Tako kakor v »tistih dneh pred potópom,« tudi takrat so si lepšali svet, ki ni bil lep, na isti način, da so torej »jedli in pili, se ženili in se možile« in »niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in

Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi »ni stóril nič hudega«, torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami. Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret.  Kultura zanikanja  Odgovorno je to, do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša »vrlina« laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo izgledalo , kot da je vse v redu, in to tako prepričljivo, da bomo

Starejši kot sem, bolj vidim, kako zelo šibkejši sem postal. Listje kakor z lipe pred našo hišo počasi odpada tudi z mojega drevesa. Ne zmorem več toliko kot recimo pred petnajstimi leti, ko sem začel svojo duhovniško pot, precej bolj hitro se utrudim, in ko pretiravam, me vse pogosteje obišče bolezen. Pa tudi navznoter sem veliko šibkejši, vedno manj je v meni tistega mladostnega ponosa, vse več slabosti odkrivam pri sebi, vse več napak, vse več grehov. In vem, da bo še bolj tako, z vsakim dnevom bolj. »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21,6)  Minevanje  Jasno je torej, da smo neizbežno ukleščeni v lastno minljivost, kar pa ne pomeni samo končnosti našega bivanja, da bomo pač nekoč umrli, temveč nekaj, kar se dogaja že zdaj, vsak dan, tako, da se počasi lušči z nas vse več stvari, s katerimi smo se nekoč ponašali, s katerimi smo gradili lastno vrednost. Vse šibkejši postajamo in vse več izgubljamo, vedno več in vedno bolj

Zakaj je za kristjane debata o vstajenju tako zelo pomembna? Tako zelo, da more Pavel vzklikniti: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17)? Ker je bistvo Kristusa, ki mu sledimo, njegovo vstajenje . Ker je bistvo in smisel našega življenja vstajenje . Torej tisto nekaj, kar je večje, globlje, močnejše od smrti, pa čeprav nas ta oklepa v slehernem dihu, da lahko celo umirajoči živimo.  Človekova nebogljenost  Težko je. Človekovo življenje je namreč en sam boj s smrtjo, za katerega se zdi, da ga izgubljamo, vedno bolj in bolj, na grobu stojimo, gledamo vanj in se borimo s tesnobo, da smo krhki in da smo minljivi, z nemočjo pred nekom, ki je tako zelo večji od nas. Naše življenje je nebogljeno, naša morala šibka, naša stanovitnost utrudljiva, smrt pa silna in neizprosna, greh nekaj težkega in kar nas potolče s krivdo, z zavedanjem, da pred njim nimamo nikakršne možnosti. Zato je tako težko verjeti v vstajenje, v premoč življenja nad smrtjo, če

»Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« (Raz 7,13)  Ko gledamo na svetnike, jih v sebi gotovo večkrat naslikamo kot »zmagovalce«, podobne novodobnim zvezdnikom, ki jih je danes na kupe in katerih bleščeče slike nam govorijo: »Tudi ti lahko uspeš. Tudi ti si lahko eden izmed nas. Tudi ti lahko prideš do tega, če se le dovolj potrudiš.« Zavidajoče jih gledamo, na drugačen način sicer kot Rihanno in Messija, a vendarle kot samo še ene od množice uspešnih ljudi, katerih nikdar ne bomo mogli doseči. Saj smo lahko polni dobrih sklepov in načrtov, a na koncu dneva vsakič znova ugotavljamo, da se ti na naši krhkosti in na naših slabostih prehitro zlomijo, in spoznamo, da nismo in nikoli ne bomo popolni, da ni dovolj samo »potruditi se«, ker je pač to za nas nekaj nemogočega.  Toda svetniki sploh niso popolni, uspešni ljudje, umazanci življenja so, ranjeni, oskrunjeni od greha in lastnih napak, vendar tudi tisti, »ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja obl

Zahej je produkt nekakšne mladostne užaljenosti. Predstavljam si, da so ga kot otroka zasmehovali in ga imeli za nepomembnega, češ, iz tebe nikoli ne bo nič. O tem govori njegova majhna postava (Lk 19,3). Zato se je verjetno, čim se je za to ponudila priložnost, izkoristil svoje prednosti, zablestel in kot bumerang udaril nazaj: postal je vpliven človek, »višji cestninar«, vse samo, da bi drugim pokazal, kako nekaj pomembnega je v resnici. Mali mož, ki je sčasoma splezal na divjo smokvo. In res je nekaj »divjega« v takem vzponu, ki ga poganja občutek manjvrednosti, nekaj nenadzorovanega, kar lahko hitro skrene in zablodi.  Žrtev postane lovec  Lahko bi postal kaj drugega. Toda biti cestninar pomeni biti nekdo, ki ima nad drugimi veliko moč , nenazadnje ta človek odloča o svobodi drugih, če lahko kam vstopijo ali ne, na nek način lahko odloča o življenju in smrti. In tako je Zahej postal »grešen človek« (Lk 19,7), verjetno se je kot tudi ostali cestninarji izživljal nad drugimi in zlora

Da smo grešniki, ne rabimo vedeti, da bi se dajali v nič, da bi mislili, da nič ne pomenimo, to informacijo potrebujemo preprosto zato, da ne bi »zaničevali drugih« (Lk 18,9), da bi v svoji krhkosti rešili vsaj tisto, kar nam daje pravo veljavo: naše odnose. Ker je tako, da nehamo gledati zgolj nase, kadar vemo, da zaklad življenja ni v naših močeh, temveč v ljudeh okoli nas.  Seveda je dejstvo grešnosti grenko kot le kaj, v paniko nas spravlja, češ da bomo ostali sami, če bomo druge razočarali. Včasih se zdi, da je zato vse naše življenje in obnašanje en sam boj, da bi svetu dokazali, da smo popolni, dokler celo sami ne verjamemo temu umetno napravljenemu vtisu – in si mislimo, da to pomeni biti odrešen, srečen, »opravičen«, kakor bi temu rekel Jezus. Zato debati o tem doda znano priliko, ki predstavi resnično naravo človekove vrednosti, pardon, opravičenosti, in dva pogleda, ki jo uokvirjata. Popolneževa perspektiva  Prvi pogled – farizejev – je pogled nase . Farizej ima veliko oprav

Postavimo Jezusovo pobudo učencem, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1), v sodobni kontekst.  V s seksualnostjo dobesedno napiti generaciji ni nič čudnega, če si začnemo domišljati, da je telo ženske naša pravica. Da nam tako rekoč »pripada«, da si ga moramo samo vzeti, da si moramo samo opravičiti to dejanje kot nekaj normalnega, »kar delajo vsi«, pa čeprav gre to čez vse meje, ki nam jih dajeta narava in moralni zakon v nas. Tako daleč je šlo že vse skupaj, da ženske ob tem niso samo tiho, temveč tudi same dojemajo, da so nekaj vredne samo, če so vredne poželenja. In tako v našem času vznikajo ena afera za drugo.  Brez meja  Ni nujno, da se ne bomo tudi sami nekoč znašli v njej. Naša družba pač vsakomur dovoli, da je kdorkoli in karkoli želi biti, tega smo se navzeli, v tem principu živimo vsi. In v imenu te pravice pač ni nobenih meja več, tako rekoč jih ne moremo prestopiti, ker lahko počnemo, kar si zaželimo, vse dokler seveda ne pademo sistemu v nemilost, ber

Prava vrednost daru je pravzaprav v tem, da si ga ne zaslužimo. Sicer to ni več dar, temveč nagrada, plača ali povračilo. Morda zato mnogi ljudje darov ne želijo sprejemati, ker se ob tem počutijo manjvredne, morda zato mnogi ljudje darove jemljejo kot nekaj samoumevnega, tako jim ni treba spoznati, da tistega, ki jim kaj pokloni, potrebujejo. Obe ekstremni drži, tako značilni za naš čas napihnjenih samopodob in individualizma, močno zapirata možnost temu, da bi doživeli in občutili hvaležnost. In vendar začutimo svojo ljubljenost, ki si jo na napačen način želimo pridobiti z napuhom in neodvisnostjo, samo v drži hvaležnosti …  Nismo vredni  In za hvaležnost je treba biti obdarovan. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.« (Lk 17,15) Imel se je za ljubljenega, to je čutil ob daru, ki ga je prejel, zato je slavil Boga. Imel se je za dragocenega, čeprav je vedel za svojo nevrednost.  Prav zato evangelij o desetih gobavcih lahko bere

Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva. Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo »presajati murvo v morje«, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti.  Na svojem mestu  Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to »orati ali pasti« (Lk 17,7) ali kaj drugega. Verovati pomeni reči na koncu dneva: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« (Lk 17,10) Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim. Ker globoko verj

Prilika o bogatašu in revnem Lazarju je slikovita Jezusova podoba, kako se – če smo sedanjost sposobni gledati v drugačni perspektivi – lahko vse postavi na glavo. Ker gre za zgodbo o življenju pred in po smrti, lahko razumemo, da je ta perspektiva večnost . Prav ta daje naši resničnosti nekoliko drugačen pomen, v njenem zornem kotu je resnica lahko nekaj povsem drugega od tistega, kar se vidi na zunaj in kar se vidi trenutno. Tisti, ki so bogati, so lahko v bistvu največji reveži, tisti, ki trpijo, pa morda pravzaprav počivajo v Abrahamovem naročju. Morda nič ni tako, kot se vidi .  Vendar pozor, pri tem ne govorimo o šele nekem stanju v prihodnosti, po smrti menda, ne, ko govorimo o perspektivi prihodnosti, ki naj bi jo glede svojih odločitev in dejanj zavzeli že danes, je to vabilo, naj vse stvari dojemamo in razumemo veliko bolj dolgoročno. Jezus nas s to priliko poziva, naj svojo perspektivo zastavimo nekoliko širše, naj ne gledamo le trenutnih posledic in koristi. Naj se odpovemo

Kaj mine in kaj ostane , to je glavna zadeva, ki jo moramo razrešiti ob Jezusovi zagonetni priliki o »krivičnem oskrbniku«, to namreč pomaga razumeti, kaj je cilj in kaj orodje, kaj rezultat in kaj sredstvo, da ga dosežemo. Vedeti, »kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.« (Lk 16,4) Za to, kaj ostane od našega življenja, gre, da ga nismo živeli v prazno …  Dojeti lastno krivičnost  Čeprav se zdi tako, to sploh ni tako preprosta stvar, ločevati, kaj je cilj in kaj orodje, velikokrat to dvoje med seboj zamešamo, tako mnogo je primerov in žalostnih usod, ko »krivični mamon« postane »prijatelj« in gre vse narobe, potem mineva tisto, kar bi moralo ostati, odnosi, ljubezni, bližine, in ostaja, kar bi se moralo slejkoprej umakniti. Takrat postanemo krivični. Krivičnost se pojavi vedno, ko zamešamo cilj in orodje našega življenja. In ugotoviti, v čem je naša krivičnost, to je naloga, ki nam jo danes dajeta evangelij in življenje, ugotovi

Morda se tudi vi na začetku novega leta sprašujete: »Ali bom zmogel?« Vemo namreč, da nas čaka veliko vsega, veliko dela in veliko skrbi, in največja od vseh je, »ali bom zmogel«. Toda izgorelost pri človeku baje ne nastopi (samo) zaradi preveč dela, ki bi mu ga kdo naložil, temveč večinoma zaradi bremena, ki si ga ob tem naloži kar sam , tako sem prebral, ko méni, da ga okolica ceni zgolj zaradi njegovega dela in rezultatov, četudi ni res tako. Za izgorevanje naj bi bili tako najbolj dovzetni tisti, ki so bili že kot otroci vzgojeni s »pogojno ljubeznijo«, torej ljudje, ki jim je bila izkazana ljubezen samo, če so zadostili pogojem svojih staršev, ko so bili torej dovolj uspešni oz. so se kako drugače izkazali. Ko so bili »pridni«, če povemo po domače.  Zato smo se naučili, da moramo delati za veliko rezultatov, pri tem pa preprosto ne smemo (z)grešiti, ne smemo biti poraženi, ne smemo se izgubiti, ker nas potem nihče več ne bo maral, ker nas potem nihče ne bo »našel«, videl, »opazil«

Jezusove zelo znane besede, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec,« (Lk 14,27), lepo padejo v kontekst novega šolskega leta, novega začetka, ki kot vsak drug prinaša s seboj tudi nove dolžnosti . Kar primeren evangelij je to za našo družbo, ki svoje obveznosti – recimo temu kar »križ« – razume predvsem kot breme, torej kot nekaj, česar bi se bilo dobro čimprej znebiti, kakovost svojega življenja pa definira z vikendi in prostim časom. »Misli umrljivih so namreč bojazljive, naše sodbe nestanovitne, kajti minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um.« (Mdr 9,14-15) Toda kdor ne nosi »križa«, ne more biti učenec. Še manj Jezusov učenec.  Odločitev  Smo pač bitja, ki jim ugodje ustreza. Kar še ne pomeni, da je udobje nekaj slabega, še manj pa, da nas to definira, da je to tisto, kar smo v resnici. »Človek mora umreti ponucan, ne pa plesniv,« tako je rekla Lovriževa Pepca iz Drežnice, da torej služi namenu, zaradi katerega je bil ustv

Veliko časa posvetim razmisleku, kako je nastala današnja generacija mladih, tistih, ki jih imamo za lene, nesposobne in neodgovorne ljudi. Klasični razlogi za to krivijo telefone, pretirano ugodje in razvajenost, kar vse drži, a je treba vendarle priznati, da za vse hudo in slabo na svetu niso krivi samo zunanji razlogi. Oči mi je odprl dogodek v župniji, pri katerem so bili v glavni vlogi mladi, zgodilo se je, da je začelo veliko odraslih župljanov odkrito dvomiti v njihovo zanesljivost, če jim je sploh dobro zaupati, tem rastočim, neodgovornim, zaupanja nevrednim mladim.  Ni mesta za mlade  In sem dojel, da se mladi res nimajo kam dati, ker v družbi sploh nimamo pravega mesta zanje, tudi v Cerkvi ne, hočem reči, mesta za njihove prve odrasle korake, za iskanja, učenja, negotovosti, tudi napake, ki so sestavni del rasti, povsod so odveč, nihče resno ne računa nanje, nihče jim ne zaupa. In so morda zato taki, kakršni so, brez volje do življenja. V bistvu smo hinavska družba, na ustnic

Ljudje radi vsako stvar napravimo za navado, rutina, običajnost nam daje nekakšen občutek varnosti in gotovosti. Tudi do krščanstva se vedemo tako, da je namreč za mnoge hoja za Jezusom postala »klub kristjanov«, ki ima svoje sestanke ob nedeljah, se drži nekih pravil in z njihovim izpolnjevanjem utrjuje svoj položaj v družbi enako mislečih. Tako se danes postane »vernik«, nekaj stabilnega in hkrati statičnega, kar pa nas – to si je treba priznati – oddaljuje od Jezusa. On je namreč »na poti« (Lk 13,22), on je »verujoči«, nekdo torej, ki »vernik« šele nastaja. In kdor ne nastaja skupaj z njim, kdor ne »hodi«, komur je Jezus vsak dan isti, mu je vsako sekundo bolj daleč. Ker je tudi on vedno isti. Pa ne bi smel biti. Ozka vrata  To je nekaj, pred čemer danes svari Jezus, ko v čisto predvidljivo situacijo ob koncu časov vtakne element presenečenja : »Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odv

Na dan Marijinega vnebovzetja, na dan preobrata nekega človeškega življenja, ki je dobilo svoje mesto v nebesih, razmišljam o ljudeh, ki so kakor Marija Elizabeti tudi meni spremenili, obrnili življenje, ki so se me dotaknili do globine. Dobri, sveti ljudje mojega življenja so to, nekaj nebeškega je v njih, ker so se pustili dotakniti s strani Boga, ki se ne dotika vedno z nežnimi dotiki, a vedno z njimi ustvarja nekaj velikega. »Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.« (Lk 1,49) Ustvarja jih za graditelje svetišč, za »Mater mojega Gospoda.« (Lk 1,43)   In razmišljam, ali ni to moj poklic, postati »Mati mojega Gospoda«, Mati pač napravi prostor svojemu Sinu, svojemu Bogu, ki ni hotel priti v nobeno svetišče iz kamna in opeke, temveč je hotel prebivati v naših odnosih . In je ta prostor dobil, ko so drug drugega začeli klicati »blagoslovljena med ženami«, z besedo ali z lepim pozdravom, z dotikom, enako svetim dotikom, s katerim je Bog Marijo naredil za

Da po vseh pozivih k enotnosti in spravi, ki jih tako krvavo potrebuje naša družba, da ob večni delitvi na »naše« in »vaše«, da v obdobju izrazite polarizacije še pri evangeliju poslušamo o razdeljenosti , je milo rečeno škandalozno. Četudi je treba reči, da je to vendarle nekaj realnega. Saj vendar tistega, ki živi po evangeliju, res nihče ne hvali, nasprotovanja vzbuja v svoji okolici, res se tisti, ki hoče živeti po Jezusovih besedah, nujno zaplete v konflikt, evangelij je pač zahteven in očitno obračunava z vsem, za kar navdušuje svet. Vendar moramo kljub vsemu priznati, da od Boga ljubezni preprosto pričakujemo pot k miru, ne pa razdeljenosti. Zakaj torej »knez miru« prinaša razdeljenost?  Kar vleče k spravi  Preprosto zato, ker mir – čeprav se nam na prvi pogled zdi tako – sploh ni odsotnost konfliktov. »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo,« (Lk 12,49) da se nekaj vžge med ljudmi, pravi Jezus, in ta ogenj je debata . Torej se mir ne poraja v tišini, v odsotnosti zamer in v pozab

Tako se pričakuje Gospoda: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo.« (Lk 12,35-36) Ledja si namreč človek na Vzhodu opaše, da z do tal segajočo obleko tako lažje dela in hodi, luč pa mu pomaga, da v čakanju ne zaspi, v temi človek zadremlje na hitro, če ima luč, pa je sposoben pozornosti.  Akedia  Kajti Gospod pride tako, da potrka , in veste, kako nas trkanje na vrata nanagloma zbudi, nas naenkrat iz sanj prestavi v realnost, za tiste trenutke gre torej, ko se v naš mir, v sveto prepričanost o lastni odličnosti prikrade neka moteča smet, ki skvari popolnost občutka, zoprni občutek, da bi morali kaj narediti drugače, ko nam na drugi strani ves svet gladi dlako, češ, saj vsi delajo tako.  Ravno zato ga lahko sliši le tisti, ki ni zaspal, ki je še pozoren in pripravljen garati. Zapišimo še drugače, nekdo, ki ni podlegel utrujenosti duha , puščavski očetje bi temu rekli »akedía«, »opoldanski demon«, govorimo o tistem momentu v vročini po k

Vsi bi radi bili bogati. Četudi poznamo veliko zgodb o bogataših in niti ena nima lepega konca, tudi ta v evangeliju ne. Tako se zgodi v večini njihovih primerov, kakor zaključi Jezus: »Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,21)  Vendar pa ne gre za to, da Jezus bogatašev ne bi maral, nasprotno, odgovarjal je na njihova vabila, večerjal je z njimi, z njimi tudi debatiral, kakor vidimo. Razumeti je torej treba, da so njegovi pikri opomini svojevrsten izraz skrbi, občutljivosti, ljubezni do ljudi, ki imajo veliko ali si veliko obetajo, si veliko želijo, in takih nas je večina: povedati resnico, kako lahko se zgodi, da pri premoženju gospodar in služabnik zamenjata mesti.  Past bogastva  Tako je namreč pri »nabiranju zakladov«: začne se čisto nedolžno. Premoženje je seveda nekaj nujnega za preživetje, ljudje ga seveda potrebujemo. Poleg tega je v človekovi naravi želja po rasti, tudi po rasti v osebnosti. Premoženje, ki smo si ga prigarali, nam pri tem daje ne

Tale prošnja enega od učencev, »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1), je morda pomembnejša, kot je videti na prvi pogled. Ker ne gre samo za molitev, za obrazec, ki naj bi ga ponavljali; da je res tako, zadostuje dejstvo, da Luka zapiše našo vsakdanjo molitev malce drugače kot Matej. Ne, za držo učenca gre, za to, da se mora vsak Jezusov učenec zavedati, da je v svojem bistvu prosilec. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) To pa je nekaj izjemno težkega.  Težko je biti šibek  Mogoče je namreč razumeti, kakor da je drža prosilca izraz nekoga manjvrednega, nekoga podrejenega, nesvobodnega, odvisnega, tako gledamo na ljudi, ki ne zmorejo sami in potrebujejo pomoč. Zato resnični reveži le redkokdaj sami pridejo na centre pomoči, na Karitas, na Rdeči križ, zato ljudje, ko smo v stiski, s cmokom v grlu vprašamo za pogovor, šele ko je prepozno, poiščemo nasvet, ničkoliko ljudi nasmejanih obrazov je že umrlo s porezanimi žilami ali na vrvi.  Rad

Marta in Marija, dve sestri, ki ne bi mogli biti bolj različni druga od druge.  Marta, izjemno, celo prekomerno aktivna, kot je mogoče spoznati iz Jezusovih besed, »skrbi in vznemirja te veliko stvari« (Lk 10,41), je ženska, ki bi imela rada vse pod nadzorom, tudi svojo sestro, tudi Gospoda in njegovo mnenje. Da je torej vse tako, kot si je zamislila, menda se je pri opravilih prej že izkazala in je to potem postalo nekaj, na čemer je gradila svojo vrednost in samozavest, nekaj pomembnega se nam zdi imeti moč nad svojim življenjem. Zdi se, da nam taka nagnjenja narekuje neka notranja težnja po popolnosti, ni dobro, če ni najboljše , in najbolje je tako, kot sem si zamislil. Nič ni narobe z njo, dokler ta ne prevzame oblasti nad človekom in si ta začne predstavljati, da je gospodar svojega življenja – in drugih ljudi. Da je bog, recimo.  Ko gre kaj narobe  Težava je v tem, da vsak človek slejkoprej pride pred situacijo, ki ga presega, ko pač ne more iti vse tako, kakor si je zamislil, b

Kaj je bil tistile človek, oropan, ranjen in napol mrtev v jarku ob cesti iz Jeruzalema v Jeriho, duhovniku in levitu, in kdo je bil isti človek nekemu popotnemu Samarijanu, to je pomembno vprašanje, ki si ga moramo odgovoriti, ko beremo to znano priliko. Za pomembno vprašanje gre, do kdaj nam je človek še človek, za staro vprašanje, ki se ga lotevajo tudi Grki z Antigono, za zgodbo, ki nam skuša dopovedati, da smo ljudje drug drugemu »bližnji« – ali pa nismo več ljudje. Ker ne živimo namreč slučajno drug z drugim, zato tudi ne moremo živeti drug mimo drugega.  Kar bližnjega dela bližnjega, pa je bližina , ne oddaljenost, bližina, ne ravnodušnost, da nas njegove bolečine bolijo in njegovo veselje veseli, da ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nič in nihče ne more vzeti, da ga torej ne izvzamemo iz svojega življenja, kakor da bi bil tujek, ki moti in ne spada vanj, ne, treba ga je razumeti kot nekaj normalnega za moje življenje, nekaj, kar je njegov sestavni del, tudi če ruši naše načrte,