Premagani


»Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« (Raz 7,13) 

Ko gledamo na svetnike, jih v sebi gotovo večkrat naslikamo kot »zmagovalce«, podobne novodobnim zvezdnikom, ki jih je danes na kupe in katerih bleščeče slike nam govorijo: »Tudi ti lahko uspeš. Tudi ti si lahko eden izmed nas. Tudi ti lahko prideš do tega, če se le dovolj potrudiš.« Zavidajoče jih gledamo, na drugačen način sicer kot Rihanno in Messija, a vendarle kot samo še ene od množice uspešnih ljudi, katerih nikdar ne bomo mogli doseči. Saj smo lahko polni dobrih sklepov in načrtov, a na koncu dneva vsakič znova ugotavljamo, da se ti na naši krhkosti in na naših slabostih prehitro zlomijo, in spoznamo, da nismo in nikoli ne bomo popolni, da ni dovolj samo »potruditi se«, ker je pač to za nas nekaj nemogočega. 

Toda svetniki sploh niso popolni, uspešni ljudje, umazanci življenja so, ranjeni, oskrunjeni od greha in lastnih napak, vendar tudi tisti, »ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krvjo.« (Raz 7,14) To so tisti, ki so imeli od življenja umazane obleke, ki jih niso mogli očistiti sami. To so tisti ljudje, ki so se z življenjem borili in so bili v njem premagani. In to so tisti ljudje, ki so si na svojo goloto oblekli Božjo ljubezen, njegovo odpuščanje in usmiljenje. 

Saj vendar v nebeško kraljestvo ne pridejo popolni ljudje, taki niso srečni, »blaženi«, ne, v nebesa spadajo tisti, ki so se v svojem življenju bojevali, da bi uspeli, a so bili pri tem poraženi, premagani ljudje so to. »Ubogi v duhu«, poraženi v zapovedi popolnosti in uspešnosti, krotki, poraženi v prevzemanju oblasti, žalostni, premagani v upanju, tisti, ki trpijo krivico in preganjanja, poraženi v svojem ugledu in dobrem imenu, usmiljeni, poraženi v moči nad drugimi, miroljubni, premagani od močnejših, čisti v srcu, premagani od samih sebe in svojih želja … Ker le premagani ljudje na koncu spoznajo, da nimajo v svojem življenju ničesar več, na kar bi se lahko zanašali, ne moči ne poznanstev ne premoženja, ničesar več, samo še Boga in njegovo usmiljenje. 

Ko sedimo zvečer s praznimi rokami pred svojim usmiljenim Gospodom, takrat se začne v nas Božje kraljestvo.

(misel na praznik Vseh svetih)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več