Vstajenje je Bog, ki verjame vame

Zakaj je za kristjane debata o vstajenju tako zelo pomembna? Tako zelo, da more Pavel vzklikniti: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17)? Ker je bistvo Kristusa, ki mu sledimo, njegovo vstajenje. Ker je bistvo in smisel našega življenja vstajenje. Torej tisto nekaj, kar je večje, globlje, močnejše od smrti, pa čeprav nas ta oklepa v slehernem dihu, da lahko celo umirajoči živimo. 

Človekova nebogljenost 

Težko je. Človekovo življenje je namreč en sam boj s smrtjo, za katerega se zdi, da ga izgubljamo, vedno bolj in bolj, na grobu stojimo, gledamo vanj in se borimo s tesnobo, da smo krhki in da smo minljivi, z nemočjo pred nekom, ki je tako zelo večji od nas. Naše življenje je nebogljeno, naša morala šibka, naša stanovitnost utrudljiva, smrt pa silna in neizprosna, greh nekaj težkega in kar nas potolče s krivdo, z zavedanjem, da pred njim nimamo nikakršne možnosti. Zato je tako težko verjeti v vstajenje, v premoč življenja nad smrtjo, če rečemo drugače, naša izkušnja pravi, da je to nemogoče. 

Temu pritrjuje tudi nenavadna saducejska zgodba o sedmih bratih in ženi, ki je bila žena vsem (Lk 20,29-32), zgodba, s katero želijo ti učenjaki povedati, da je smrt nekaj, česar s svojimi življenjskimi načrti in željami nikdar ne moremo preseči, ker uničuje vse naše kategorije in predstave, zgodba, ki ravno zato vliva občutek nesmisla vsega skupaj. 

Prostor Boga 

Vendar je ravno ta človekova navidezna determiniranost, določenost, zvezanost rok tisti prostor, v katerega Jezus vstopi s stavkom, da »Bog ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,38) Prisotnost Boga znotraj človekovega življenja in odločanja dela stvari smiselne, prisotnost nekoga, ki mu je človek nekaj neminljivega, neskončnega, nekdo, nad komer se ne obupa. On razume stvari, ki lezejo v smrt, kot nekaj rodovitnega, On zato tudi s smrtjo ustvarja. Zanj je zato greh in smrt samo vstop v nov začetek: »Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja.« (Lk 20,36) Vstajenje, ki se ne zgodi samo enkrat na koncu življenja, temveč vedno znova, vsak dan, vsakič, ko smo soočeni s svojo minljivostjo in grešnostjo. Tam se dogaja vstajenje ali pa ne. Tam se odloča naše življenje. 

Ravno zato je debata o vstajenju pravzaprav debata o odločitvi, ali Bog za nas je ali ga ni, za to gre, ali ga imamo v obzorju svojega odločanja in razumevanja življenja ali ne. Kjer ni Boga, je smrt, kjer je Bog, pa življenje, ne glede na to, kako močne adute ima smrt, kako globoko vanjo smo zabredli. 

Bog veruje vame. Zato verujem v vstajenje.

(misel ob 32. navadni nedelji, leto C)