Preskoči na glavno vsebino

Vstajenje je Bog, ki verjame vame


Zakaj je za kristjane debata o vstajenju tako zelo pomembna? Tako zelo, da more Pavel vzklikniti: »Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17)? Ker je bistvo Kristusa, ki mu sledimo, njegovo vstajenje. Ker je bistvo in smisel našega življenja vstajenje. Torej tisto nekaj, kar je večje, globlje, močnejše od smrti, pa čeprav nas ta oklepa v slehernem dihu, da lahko celo umirajoči živimo. 

Človekova nebogljenost 

Težko je. Človekovo življenje je namreč en sam boj s smrtjo, za katerega se zdi, da ga izgubljamo, vedno bolj in bolj, na grobu stojimo, gledamo vanj in se borimo s tesnobo, da smo krhki in da smo minljivi, z nemočjo pred nekom, ki je tako zelo večji od nas. Naše življenje je nebogljeno, naša morala šibka, naša stanovitnost utrudljiva, smrt pa silna in neizprosna, greh nekaj težkega in kar nas potolče s krivdo, z zavedanjem, da pred njim nimamo nikakršne možnosti. Zato je tako težko verjeti v vstajenje, v premoč življenja nad smrtjo, če rečemo drugače, naša izkušnja pravi, da je to nemogoče. 

Temu pritrjuje tudi nenavadna saducejska zgodba o sedmih bratih in ženi, ki je bila žena vsem (Lk 20,29-32), zgodba, s katero želijo ti učenjaki povedati, da je smrt nekaj, česar s svojimi življenjskimi načrti in željami nikdar ne moremo preseči, ker uničuje vse naše kategorije in predstave, zgodba, ki ravno zato vliva občutek nesmisla vsega skupaj. 

Prostor Boga 

Vendar je ravno ta človekova navidezna determiniranost, določenost, zvezanost rok tisti prostor, v katerega Jezus vstopi s stavkom, da »Bog ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,38) Prisotnost Boga znotraj človekovega življenja in odločanja dela stvari smiselne, prisotnost nekoga, ki mu je človek nekaj neminljivega, neskončnega, nekdo, nad komer se ne obupa. On razume stvari, ki lezejo v smrt, kot nekaj rodovitnega, On zato tudi s smrtjo ustvarja. Zanj je zato greh in smrt samo vstop v nov začetek: »Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja.« (Lk 20,36) Vstajenje, ki se ne zgodi samo enkrat na koncu življenja, temveč vedno znova, vsak dan, vsakič, ko smo soočeni s svojo minljivostjo in grešnostjo. Tam se dogaja vstajenje ali pa ne. Tam se odloča naše življenje. 

Ravno zato je debata o vstajenju pravzaprav debata o odločitvi, ali Bog za nas je ali ga ni, za to gre, ali ga imamo v obzorju svojega odločanja in razumevanja življenja ali ne. Kjer ni Boga, je smrt, kjer je Bog, pa življenje, ne glede na to, kako močne adute ima smrt, kako globoko vanjo smo zabredli. 

Bog veruje vame. Zato verujem v vstajenje.

(misel ob 32. navadni nedelji, leto C)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več