Preskoči na glavno vsebino

Izgubljanja


Starejši kot sem, bolj vidim, kako zelo šibkejši sem postal. Listje kakor z lipe pred našo hišo počasi odpada tudi z mojega drevesa. Ne zmorem več toliko kot recimo pred petnajstimi leti, ko sem začel svojo duhovniško pot, precej bolj hitro se utrudim, in ko pretiravam, me vse pogosteje obišče bolezen. Pa tudi navznoter sem veliko šibkejši, vedno manj je v meni tistega mladostnega ponosa, vse več slabosti odkrivam pri sebi, vse več napak, vse več grehov. In vem, da bo še bolj tako, z vsakim dnevom bolj. »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21,6) 

Minevanje 

Jasno je torej, da smo neizbežno ukleščeni v lastno minljivost, kar pa ne pomeni samo končnosti našega bivanja, da bomo pač nekoč umrli, temveč nekaj, kar se dogaja že zdaj, vsak dan, tako, da se počasi lušči z nas vse več stvari, s katerimi smo se nekoč ponašali, s katerimi smo gradili lastno vrednost. Vse šibkejši postajamo in vse več izgubljamo, vedno več in vedno bolj (tako se je zdelo) bistvene stvari, tudi take, kot so zdravje, služba, dostojanstvo, prijatelji, družina. »Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba, /…/ nad vas bodo dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe, /…/ izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili.« (Lk 21,11.12.16) Dokler ne bomo na koncu izgubili vsega, tudi svojega življenja. 

Morda je to zato tako, da bi se na to pripravili, da bi zmogli zadnjega dne mirno izročiti svoje življenje, morda pa vse to izgubljanje, vse to počasno razpadanje opravlja še neko drugo funkcijo, da namreč iz človekovega življenja polagoma odstranjuje vse, kar v naše življenje ne spada (več). Vsako slovo odnese, česar je preveč, da ostane to, kar je res pomembno. Tako vidim, da počasi odpade vse, dokler ne ostane samo to, kar je človek v resnici: nekdo, ki je potreben ljubezni. 

Stanovitnost 

Skozi minevanje, skozi izgubljanje si tako pridobivamo tisto, čemur Jezus reče »stanovitnost« (Lk 21,19). Ta ni nič drugega kakor zvestoba temu, kar smo, tisti najgloblji, najbolj resnični jaz, ki bo ostal, ko bo z nas kakor listje jeseni odletelo vse, kar je preveč. Ko doživljamo stisko minevanja, se samodejno oprimemo nečesa, kar ostane, kar je v nas vedno bilo in v kar lahko zaupamo tudi, ko nimamo več ničesar. Zato je minevanje na nek način milost: tako nas življenje sčasoma prisili, da se ne moremo zanašati na ničesar več, razen na tisto, kar je v nas res trdnega in večnega – na Boga, njegovo ljubezen in usmiljenje. 

Tako si pridobimo življenje. (Lk 21,19)

(misel ob 33. navadni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več