Besede za srce

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15)  Jezus postavlja vprašanja. In jih postavlja veliko in velikokrat. In prav tole vprašanje, kdo da On je, se v našem življenju poraja na različne načine, lahko bi rekli, da v vsaki situaciji, v kateri se znajdemo in bi morali nanjo jasno odgovoriti. Ko gledamo poplave, ko se soočamo z ranjenimi in potrebnimi ljudmi, ko se soočamo z zanikanjem zdrave pameti, ko stojimo pred nekom, ki ga ves svet – tudi Cerkev morda – obsoja: kako bomo odgovorili?  Naše življenje zahteva odgovore, ker so odgovori na vprašanja pravzaprav naše življenje , kot ga želimo živeti. Naša identiteta . Ali kot pravi Albus Dumbledore v Harryju Potterju: »Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.«  Drugačen  In Jezusovo vprašanje je zastavljeno zelo premišljeno: »Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi?« Ker to dvoje ni in ne more biti isto. Ker se mora odgovor sveta in odgovor Jezusovega učenca , ker se morata identiteta sveta in učenc

» Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela. « (Iz 56,1)  Paziti , to je zame ključni glagol, ko gre za človeka, za človečnost v našem svetu: človek je tisti, ki pazi na ljudi, ki so mu ljudje, odnosi nekaj tako zelo vrednega in dragocenega. In človek je človeku človek predvsem tedaj, kadar ga pazi pred samim sabo, pred svojo sebičnostjo, pred zlom, ki ga nosi v prsih, pred besedami, ki bruhajo iz njegovih ust. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, pred svojo sebičnostjo, da rečemo drugače, to pomeni biti plemenit, gentlemanski. In takrat mu to uspe, ko zadrži tisto globoko težnjo, ki jo vsi nosimo v sebi, da bi bili pomembnejši, boljši, več vredni od drugih, in mu da svojo veljavo – prav isto veljavo, ki mu jo je dal Bog, ko ga je ustvaril in ga postavil na mesto v mojem življenju.  Temu rečemo pravičnost: dati vsakemu svoje mesto na svetu . Tor

Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, zakaj torej »silen vihar, ki kruši gore in lomi skale«, zakaj »za viharjem potres« in za potresom ogenj«. Vem pa in vidim, da je »za ognjem glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi.  Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.  Podvig življenja  Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, rekel bi, da je

Tiho sem. Mogoče je to moja edina – in najbolj naravna – človeška reakcija na vse, kar se je v preteklih dneh z grozo vzbujajočimi rekami in strašljivimi plazovi nagrmadilo na Slovenijo. Tiho. Najprej čisto spontano, ker ne vem, kaj primernega bi v osuplosti tega trenutka sploh lahko rekel, pa tudi zato, ker sem se ob mnogih bolečinah ljudi okoli sebe naučil, da je v vsaki človeški stiski spričo njene nerazumljivosti še najbolj primerna prav tišina. Tišina je najboljša spremljevalka človekove groze in bolečine, stiske in nemoči.  Tuhtam, če ni morda to tudi vse, kar te še pred dobrim tednom praktično nepredstavljive slike »vesoljnega potopa«, ki jih gledam danes, terjajo od mene. Tišino. Vidim svet, ki mineva, in vse, ki jokajo za njim. In mi je hudo zanje in za svet. Tako zelo podobno neki človekovi smrti je vse to, ko odhaja nekaj, kar nam je bilo domače in kar smo imeli radi, in življenje nikoli več ne bo več tako, kakršno je bilo poprej. Poplavljene vasi, odtrgane ceste, porušene h

Nadaljevanje je pravzaprav še boljše, kot je bil začetek s Kurjim pastirjem.  Protagonist je zdaj že odraščajoči deček, pogosto zasanjan in razmišljujoč, ki mu nikoli ne zmanjka vprašanj. Že pri rosnih letih se sprašuje o smislu življenja, o sreči, njegova mama in oče, ki smo ju dobro spoznali že v prvi knjigi, pa se mu čudita in ga tudi občudujeta, saj vesta, da je nekaj posebnega. V drugi knjigi še bolje spoznamo osnovno družino, ki je zelo povezana, prav vsak izmed njih je poseben in edinstven, avtor pa jih razplasti in odlično razdela njihove značaje, zato čutimo vsa njihova veselja in stiske. Skozi nenavadne domislice malega Ferija tako pristno vstopamo v otroško dojemanje tako težko razumljivega sveta, ki terja veliko odpovedi in veliko težkih odločitev, tudi takšnih, ki jih z vidika današnjega sveta ne moremo sprejeti. Njegov otroški pogled na svet, velikokrat tako naiven, pa vendar odstira resnico, ki smo jo v oholi odraslosti pozabili in skuša ves komplicirani svet prikazati v