Besede za srce

V vsakem od nas je nekaj diaboličnega, hudičevega, se vam ne zdi? Nekaj, pred čimer bi se duša zgrozila. A ni to tisto, kar bi nam posebej vzbujalo pozornost, ne, sicer tega ne bi nikdar storili, temveč tisto skrito, potuhnjeno v senco, nekaj, kar nas neopazno vleče v to, kar lahko zlahka opravičimo pred seboj kot nekaj za nas koristnega, pa četudi vemo, da ne gre za nekaj dobrega. »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3) »Če si Božji Sin, se vrzi dol.« (Mt 4,6)  Skušnjave  To je tisto, čemur pravimo skušnjava .  V skušnjavi tvoja vest reče »ne«, tvoja nagnjenja pa pravijo »da«. In lakota , nepomembnost , nemoč in Jezusovim podobna stanja stiske so zanjo idealni pogoji. Gre torej za to, kaj boš naredil, ko lahko narediš, karkoli hočeš, ko imaš možnost, ko imaš moč in oblast, po drugi strani pa si sam v potrebi. Daj človeku moč in boš videl, kdo je v resnici. Skušnjave se zato vedno obesijo na naše moči, ko česa krvavo potrebujemo, da bi se v tem odločili, komu bo

» In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. « (Mt 6,6)  Postni čas nas vabi »na skrivno«. Ravno tam so namreč najpomembnejše stvari našega življenja, ne na odprtem, ne, kar se dogaja »pred ljudmi« (Mt 6,1), kar vidijo oči, je večkrat samo laž ali senca, saj je, kot pravi tudi Mali princ, »bistvo očem skrito.« Tam, »na skrivnem«, so vprašanja, ki postavijo stvari na pravo mesto, in mehanizmi, ki odprejo naše življenje za Božje darove, kot pravi Jezus: »Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«  Na skrivnem so najprej ljudje , ki jih ne vidimo, ki jih ne opazimo več, ker se izmaknejo naši pozornosti, zaradi hitenja, zaradi nevpadljivosti, zato, ker smo postali neobčutljivi zanje in za njihove bolečine, pa tudi tisti, ki jih nočemo videti, pehamo jih »na skrivno«, da nam ne bi vzbujali slabe vesti, ker od nas zahtevajo preveč. Živeti post pomeni najprej spet videti bližnjega , ki ga je morda prekrila senca naše sebičnosti.  Na skritem je tudi Bog , s katerim smo izgubili stik,

Veliko, pomembno spoznanje, ki naše življenje postavlja v povsem drugačno luč, danes prešinja evangelij. Jezus pravi: »Vi ste sol, vi ste luč,« in ne »Lahko ste luč, če želite.« Ne gre za izbiro, za dejstvo gre. »Vi ste sol, vi ste luč in ne morete biti nič drugega.« Luč pa je namenjena »vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15), ne postavljamo je pod mernik, kjer bi svetila samo sami sebi. Luč je zato, da sveti, da torej pomaga drugim videti, ne pa da se naslaja nad svojo lučjo. Njen smisel je v tem. Če ne obstaja za druge, je tako, kakor da je ni.  To je torej dejstvo: na svetu smo za in zaradi drugih, ne zaradi sebe . Naše delovanje in naš smisel je v tem, da živimo za druge.  Individualizem  Svetu individualizma je to nekaj neznanega in nepojmljivega. Drugega razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je namreč zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni nič slabega, vs