Besede za srce

Vedno znova me preseneča – čeprav me res ne bi smelo več – kako zelo nemirni, neučakani, nervozni ljudje smo postali, ta pretakajoča družba nam je tako potiho in mimogrede vcepila kulturo urgentnosti . V vse hitrejšem in vse bolj povezanem svetu, ki nagrajuje takojšnjost , ta kultura vztrajno briše mejo med tem, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Tako kot tega v evangeliju ni razumela Jezusova prijateljica Marta: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari … « (Lk 10,41) Zato ta Jezusov očitek ne bi mogel biti bolj na mestu tudi za naše čase, ko smo »zaposleni« kar naprej, če ne z delom in skrbmi iz službe tudi za domačo mizo, pa tako, da se moramo iz strahu, da ne bi česa zamudili, kar naprej ukvarjati s sporočili in objavami na družbenih omrežjih. »Skrbi in vznemirja« nas preveč stvari . Od tega se rodi utrujenost našega časa, naveličanost, težava, da bi našli voljo, da bi kaj naredili z veseljem in prostovoljno, vse nam je preveč in odveč, kar je normalno, če moramo biti ved...

Napetosti, ki jih dan za dnem čutimo v svojem življenju, po mojem mnenju niso nekaj naključnega. Četudi ne živimo v Ukrajini ali Rusiji, v Gazi ali Izraelu, nas je dnevna politika namenoma pripeljala na bojno polje. Tudi mi bijemo to bitko, čeprav nimamo nič z njo. Tudi mi se moramo odločiti, za koga in proti komu bomo, zavzeti neko stran in se proti nasprotni boriti.  Dober teren za razdelitev  Svet nas sili k razdelitvi. Svet nas sili k iskanju nasprotnika, z vzbujanjem (negativnih) čustev nas silijo k temu, kakor da je treba vedno imeti nekega nasprotnika, kakor da ne moremo ljudje različnih mnenj preprosto samo sobivati. »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« (Mr 3,22)  Zaradi hitre komunikacije se prehitro identificiramo s poenostavljenimi stališči enega ali drugega pola. Ti običajno zgledajo takole: mi smo »ta dobri«, kdor se nam upira ali se pa z nami ne strinja, pa spada k tistim, ki zlo povzročajo. In onih je malo, nas pa vel...

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi – nekoliko nerodno, pa vendar – podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … nekateri hodimo dolgo po tej poti, neskončno dolgo. Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot par sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč , do Dubrovnika menda, če ne še dlje. Najti pot Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni , ničesar ti ne da, sa...

Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da vse težje sprejmeš posledice, ki jih to prinaša s seboj. Da se – čeprav je duh še vedno zelo mladosten – tvoje telo vendarle nepreklicno stara, da torej počasi ne zmore več tistega, kar mu je bilo še pred par leti mala malica. Da imaš preprosto nekje svojo mejo, če povem drugače, trenutek, ko moraš priznati svojo nemoč. In ta meja je ponavadi tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to. Takole, za »trening«, smo se skupaj z mojima kasnejšima sopotnicama pred mesec dni dolgim Caminom odpravili na 15 km poti, postanek pri Vipavi, krasen dan je bil, metulj mi je priletel na čevelj. Šlo je v redu, presenetljivo v redu, vseeno sem mislil, da bom težje prenašal vročino in nedogled poti. Potem pa nas je presenetil urnik avtobusa, poletni urnik pač, tisti dan ne bo nobenega avtobusa do našega izhodišča. In tako ni bilo druge, kakor da smo pet kilometrov poti nazaj ravno tako pešačili, le d...

2. dan adventa Kako veliko mora človek v svojem življenju čakati! Čakamo na postaji, da pripelje avtobus, čakamo, da dozorijo češnje, čakamo, da dobimo rezultate izpita, čakamo na prijatelja, ki ima priti prišel, čakamo v vrsti pred ambulanto ali pred blagajno, čakamo na počitnice ... Veliko čakamo. In si svoje čakanje na razne načine zapolnjujemo. Morda z branjem, morda s klepetom, nekateri z molitvijo, povečini pa kar s telefonom. Lepše je. Tako ta najbolj osovraženi čas, čas čakanja, hitreje mine. Ker smo fast-food generacija, ne razumemo, zakaj bi morali na nekaj čakati, če pa lahko to dobimo takoj . Toda dogaja se zanimiva stvar. Ne glede na to, da poskušamo vse imeti hitro in takoj, še vedno ostajajo stvari, ki jih moramo čakati. Ker je to očitno del našega življenja, ki nikdar ne bo izginil. Morda je torej čas čakanja vedno potrebno imeti. In morda časa, ki ga porabimo za čakanje, ne bi smeli polniti z ničimer . Ker ga očitno moramo imeti. Moramo imeti prazen čas, ča...