Besede za srce

Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino . Tja je stopil Bog. Tam je Bog postal človek. Njegov Betlehem je v bistvu družina . Toda – da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše, z vsemi lepotami in krizami vred. Tako je Bog družino posvetil. Naredil jo je za svet prostor . Za tempelj. Za prostor prisotnosti Boga v našem življenju. Za prostor, ki je človeku zatočišče in blagoslov, mir in opora, učilnica življenja in prisotnost bližine. Glede tega ne bomo debatirali. Ta naša družina je naše svetišče. Pravzaprav edino svetišče, ki ga imamo. Naša družina. Ta naša pomanjkljiva družina, ki ni niti blizu kakšni popolnosti. V njej in samo v njej se posvečujemo, v njej rasemo, v njej prejemamo svoj blagoslov. Ne vemo, zakaj ravno v taki družini. Toda ravno taka družina, kot je moja, mi je dana. In mi je dana z razlogom. Da me posvečuje . Toda ne bomo si tudi delali utvar. Kakor si jih nista delala

Sin nam je dan. (Iz 9,5) Nocoj v temo sveta sije božična luč. Če bi nocoj stopili do Jožefa in Marije, če bi stopili do katerihkoli novih staršev in jim pogledali v oči, bi videli to božično luč. Kakšen žar, kakšno veselje, kakšno upanje, kakšen mir prinaša otrok . Res. Lahko si človek brez sočutja, brez obraza, brez duše, brez vrednot. Lahko si zelo slab, neobčutljiv človek. Lahko si velik revež. A ko v naročje dobiš otroka, takrat se spremeniš. Ko te osupne krhkost, milina in čista lepota otroka, takrat se spremeniš. Drugačen postaneš. Odgovoren, skrben, ljubeč. Človeški . Otrok te zaljubi v ljubezen … To noč človeštvo dobiva Otroka. To nerodovitno, nesrečno, zavedeno in izgubljeno človeštvo, ki je zašlo, ki je daleč od človeka in Boga, dobiva otroka . Ta otrok se rojeva v štalo ljudi. Rojeva se v mojo štalo. V mojo krivdo, v moje krvave roke so mi ga položili. V moj mrzel objem, v moje trde in skope dlani so mi ga dali, mojo samoto in krivdo in žalost je napolnil sij otr

Globoko sem prepričan, da ima vsak človek na tem svetu poslanstvo, ki ga lahko izpolni samo on in nihče drug, in da ne odide s tega sveta, ne da bi ga izpolnil. In izpolnjevanje tega poslanstva je preprosto: živeti, kar pa ne pomeni samo obstajati, preživljati čas, minevati, temveč odgovarjati na vprašanja , ki nam jih postavlja življenje. To so težka vprašanja. Saj jih poznate. Zahtevne odločitve, težke preizkušnje, nove, nepoznane življenjske situacije, trenutki negotovosti in strahu in obupa in še mnogo podobnega. A ta vprašanja niso naključna. V ozadju vseh teh vprašanj je Božji načrt za naše življenje in vedno isto, temeljno vprašanje, ki nam ga preko življenja postavlja Bog: » Hočeš živeti? « Eno takšnih vprašanj je vprašanje devici Mariji. Mojzesova postava pravi, naj se mlado ženo, ki k svojemu možu ne pride kot devica, odpelje k vratom njenega moža in se jo tam do smrti posuje s kamenjem. Marijo zato vprašanje, ali naj postane Jezusova mati, vznemiri, jo prestraši. To n

PRIŽGIMO LUČ! Pesem za naš temni čas in eno majhno lučko LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije! Iz oken vsake hiše naj prek dežel in mej srebrno cesto riše, da bomo šli po njej. PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije! LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije! Za otroke naše male: ko njihov bo ta svet, naj vrt jim bo, ne skale, kot bil milijon je let. PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije! LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije! Prižgimo jo vsi hkrati, po celem svetu hkrati, da bodo – kdove odkod – utrujeni soldati domov spet našli pot. PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati! LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Po celem svetu hkrati! Naj sveti kdo ve kam, saj kdaj že plamen sveče pokaže pot do sreče, človeku, ki je sam. PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati!

Nekaj je naš problem. In tale december ta problem pokaže v vsej razsežnosti. V sebi imamo veliko praznino. Prazni smo. Samo poglejte obraze, mrke in zaskrbljene obraze našega časa, pa boste videli, da je res. Prazni smo. Zato kot nori iščemo nekaj, kar bi to praznino napolnilo. Zato postavljamo lučke, hodimo na koncerte, poslušamo lepo glasbo, zabavamo se, dobro jemo in veliko pijemo, iščemo idole, talente, nove obraze … nekaj, kar bi rešilo to našo globoko žalost, to našo zapleteno situacijo. In rezultat je vedno isti. Odgovor vsega našega iskanja je še večja praznina. Ko decembrska norija mine, ko se popije in poje do konca, ko vse izzveni, se vrne praznina, ta naša globoka praznina. Janez Krstnik pove, da delamo napako. Da iščemo mesija tam, kjer ga ni. Mi iščemo odrešenika zunaj sebe. Toda mesija ne pride od zunaj. Mesija pride od znotraj . Janez Krstnik pove in mi moramo verjeti: »Vi morate iti na pot do mesija vase , v svojo notranjost. Vi morate narediti spremembo v sebi.

foto: theguardian.com Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. (Iz 40,4) Pravijo, da večina bolezni današnjega časa izvira iz tega, kar imamo preveč . Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč preveč preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno odreagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A ponavadi je to takrat, ko si tega ne moremo privoščiti. Naslednji dan je nekaj pomembnega. Prisilimo ga, da zdrži. Dokler ne tako močno zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako odreagira tudi naše življenje, ko se začne vse sesuvati, ko vse začne razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo . V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo si naredili čas, v katerem imamo – in si celo želimo – imeti preveč.

Čas je zrel, že spet stopamo v mantro, v glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta: kaj boš kupil za darilo ? Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in rotila police, naj nam že pokaže tisto rešilno bilko, s katero bomo svojim dragim pokazali ... Le kaj jim bomo z darili pokazali? Jih bomo razveselili? Jih bomo nagradili? Jim bomo dali vedeti, da jih imamo radi? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti - da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali ljudomrzneži? Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je konec z dragimi darili. Da bom kupoval - ali pa celo naredil - samo še drobne pozornosti, (1) ker imam manj denarja kot prejšnja leta, (2) ker imajo vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in (3) ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, ponavadi vedno gre v spirali navzgor, saj se vsako leto pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj

Velika je tema sedanjega časa. Tako temna tema, da se ne vidimo več. Hodimo drug mimo drugega in se ne opazimo. Ljudje gledamo ekrane namesto obrazov, raje govorimo kot poslušamo, raje imamo resničnostne šove od resničnosti, raje delamo kot se igramo z otroki. Smo ljudje sklonjenih obrazov, v tla gledamo, kot kinkajoči, zaspani ljudje, utrujeni od življenja. Sredi te goste teme se prižiga prva luč, prošnja: » Pazite in čujte .« (Mr 13,33), če prevedemo dobesedno: » Glejte !« Ta beseda je tako podobna tisti getsemanski prošnji človeka in Boga: »Čujte in molite …« (Mr 14,38) Podobna je prošnji človeka, ki ni bil nikoli manj vreden, kot je danes. To je prošnja človeka, ki želi svoje dostojanstvo, ki želi biti vreden in zaželen, ker si to zasluži. To je prošnja, da bi se prebudili. Da bi dvignili pogled . Da bi spet opazili človeka . Da bi nas začelo spet brigati . Prvi korak je preprost in težak obenem. Začnimo se spet pozdravljati . Dobro jutro, dober dan, dober večer ali nasv

» Hvaljen Gospod, Bog naših Očetov, obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil. « Tako molim vsako jutro. In tako bi moral moliti vsakič, ko stopi v moje življenje kdo, ki me potrebuje. Naj bo lačen ali žejen, tujec ali nag, bolnik ali ujetnik – če prevedem: klošar ali naporen otrok, čefur ali striptizeta, nagnusnež ali tiran (in možnih je še na tisoče drugih prevodov, če poznam svoje življenje) – vedno je to obisk Boga, ki prihaja, da me odreši . Odreši? Odreši česa? Da me odreši moje sebičnosti, ki je vedno pot v lastno uničenje. Moje odrešenje je namreč prav v tem, da pustim v svojem življenju prostor Bogu. In Bog, kakor sam pravi, prihaja v moje življenje po ljudeh, potrebnih moje pomoči. Takrat, ko me kdo nečesa prosi, z besedami ali brez njih, morda s prošnjo po pozornosti, morda s svojimi neumnostmi, morda celo z nasiljem, je v njem Bog-berač, ki hodi po svetu in prosi ljubezni. Pa je ne prosi zase. Prosi ljubezni zame . Ko je kdo okoli mene lačen, je to Bog, ki mi hoč

Za tistega, ki površno pogleda priliko o talentih, jo bo razumel, kot da je pri Bogu prav enako kot pri ljudeh. Da je vsepovsod en sam "Slovenija ima talent". Da na koncu vedno šteje le uspeh, rezultat, dobiček. Pa sploh ni tako. Poanta prilike – kakor tudi življenja – je v trgovanju . Ne v posedovanju, skrivanju, ampak v izmenjavi tega, kar smo za nekaj časa dobili v svojo last. Bogu uspeh nič ne pomeni. Zanj je pomembno, da s tem, kar imamo, živimo. Živimo pa le tako, da to delimo z drugimi. Ker deliti resda vedno pomeni dajati, a vedno pomeni tudi prejemati. Ker deliti vedno pomeni ne obstajati sam . To smo razumeli. Vedeli smo, da je takrat, ko smo skupaj, ko si kaj delimo, vedno toplo. In vedeli smo, da si največ delimo, ne ko si dajemo darila, ampak ko se pogovarjamo . Vsak odide bogatejši, čeprav je vsak nekaj dal, nekaj izgubil. Toda poglejte, kaj smo si naredili … To je človek, kakršen sem postal: ko sem pri komu na obisku, vsake toliko na telefonu preverim, a

Danes Jezus ruši tempelj! Vabi nas, naj ga porušimo tudi mi. Naj danes porušimo svoje podobe, svoje besede, svoja dejanja, tudi svojo vero, svoje maše, svoje molitve, svoj verouk, vse svoje dosežke in uspehe, vse, kar nam je v ponos. Zakaj? Ker hoče, da pogledamo, kaj vse je v njih. Da vidimo tudi pod površje templja, v katerem so lahko svete stvari, a tudi svinjarije vseh vrst. Zakaj to narediti? Zato, ker se to neprestano dogaja brez naše vednosti in vpliva. Zunanjost propada. Kar pa je notri, prihaja ven. Oziroma prihaja vedno, ko pa se zunanjost poruši, to šele dobro opazimo. Kar je znotraj templja namreč posvečuje ali omadežuje vse, kar počnemo. Četudi pod lepo fasado. Profesor je vprašal svoje učence, kaj bi se zgodilo, če bi stisnili pomarančo. »Dobili bi pomarančni sok,« so rekli. »Točno tako,« je dejal profesor. »In kaj bi se zgodilo, če bi stisnili jabolko?« »Seveda bi pritekel jabolčni sok,« so rekli učenci. »Natanko tako,« je dejal profesor. »Jabolčni in ne pomaran

Nadaljujem z branjem najstniške literature. Trinajst razlogov  (Thirteen Reasons Why) je še ena pretresljiva knjiga, ki te ne pusti ravnodušnega. Gre za sedem kaset s trinajstimi posnetki, na katerih Hana Baker pusti sporočilo ljudem, ki so močno oblikovali njeno življenje. Oziroma njeno smrt. Točno tako. Hana Baker naredi samomor. In pred tem pojasni ljudem, ki so vplivali na to njeno težko odločitev, v čem so njihova dejanja oz. besede vplivala nanjo. In kako vsaka beseda in dejanje vpliva na ljudi, ki živijo ob nas. Knjiga ne blesti z jezikovnim slogom, kot je to Greenova Krive so zvezde, te pa pretrese in zgrozi njeno sporočilo. Stvari, ki se nam zdijo malenkosti, dejanja, s katerimi krademo ljudem njihovo lepoto in dostojanstvo, tudi če se tega ne zavedamo, klici, ki jih preslišimo, in neizrečene besede in nenarejena dejanja so za ljudi okoli nas strašnejša in težjega pomena, kot si mislimo. In če ti jih pove nekdo, ki mu je to uničilo življenje, je to še bolj pretresljivo. Ke

Ko slišim uro, ki mi čas naznanja, in vidim dan, ki mre v temo noči, ko gledam cvet, ki mrtvo glavo sklanja, in starčke s posrebrenimi lasmi, ko vidim drevje, ki poprej je čredam dajalo hladno senco, obleteno, ko klasje, v maju še zeleno, gledam že v snopih na vozove naloženo, tedaj s skrbjo pomislim na tvoj čar, na to, da pride čas, ko odcvete, kot odcvete na svetu vsaka stvar, ko novo, mlado popje se odpre, na to, da si pred Časom brez moči, če srp njegov te brez otrok dobi.

Ta lep spominski dan na naše rajne brate in sestre, očete in mame, none in nonote, prijatelje in sorodnike in vse, ki so nam bili blizu, ni namenjen žalosti, ni namenjen mraku in megli in temi, temveč svetlobi. Spomin nanje morda res še vedno vzbuja bolečino, predvsem pa v naše življenje prižiga luč . Luč, ki so jo naši rajni prižgali v našem življenju s svojim življenjem. Koliko luči! Koliko svetlobe! Nanje se moramo spomniti. Ne zato, ker se to spodobi, temveč zato, ker je ta spomin tisto, kar iz našega življenja preganja smrt. Žalost, potrtost, prepire, strah, sovraštvo, obup, vse, kar v nas povzroča trpljenje. Čeprav se zdi drugače, čeprav se zdi, da je smrt premagala njih, je ravno obratno. Oni so premagali smrt, ko so v našem življenju pustili sled ljubezni, sled Boga. Ko niso verjeli v smrt, ampak v življenje. In ko se jih spominjamo, jo preganjamo tudi mi. Ker hodimo po njihovih stopinjah. Ker smo hvaležni. Ker bolje razumemo življenje. In ker preprosto tedaj, ko gle

Ko pišem te misli, je že večer in tema je gosta. A tam za oknom gorijo luči. Pogledam višje: zvezde. Ljudje, ki so zasvetili in še vedno svetijo vsemu svetu. Luč sveta. Svetniki. Ko govorimo o svetnikih, se ne moremo izogniti cmoku v grlu. Naj pogledamo svoje sedanje ali preteklo življenje, moramo ugotoviti, da pač nismo material za svetnika. Preveč grehov in slabosti, premalo markantnih lastnosti, dejanja, ki se jih sramujem. Vihravost, vedno znova iste napake. Nimam šans. Vse dokler ostajamo v prepričanju, da je svetnik nekakšen »superman«, res nimamo šans. Bomo tudi vedno znova rekli, da »biti svetnik« ni nekaj za nas. Da je za tiste popolne ljudi, ki so predobri, da bi se lahko kosali z njimi. Ob soočenju s svojimi porazi sem počasi opustil misel, da bi mi uspelo biti kot kdo od svetnikov, ki sem jih občudoval kot otrok. Dokler nisem doživel srečanja z nenavadnim življenjem. Klara se je rodila štiri mesece prezgodaj. Potem je na nitki živela, trpela in se borila 26 dni. Pot

» Dovolite, da vas ubogi in ljudje pojedo … Dovolite ljudem, da »grizejo« vaš nasmeh, vaš čas. Naučite se na pamet: ljudem morate dovoliti, da vas pojedo. « (bl. Mati Terezija) Kaj storite, kadar pride kdo k vam domov? Ga sprejmete in odpravite na vratih ali ga povabite naprej, četudi samo za kratko? In če stopi naprej v vaš dom, mar začnete pred njim pospravljati in se trudite, da bi vaš dom zgledal kolikor toliko v redu? Saj veste: če to počnemo, se gost počuti, kakor da nam je v breme. Ko hitimo pospravljati, se mu že zdi, da je v nas povzročil pravi vihar, nekakšno negativno presenečenje. Začne se počutiti odveč. Ker ga nočemo sprejeti v dom, kakršen je, temveč v dom, kakršen naj bi bil. Pa ni prišel, ker bi hotel stopiti v nek popoln dom, ampak v našega, domačega, prav takega, kakršen je. Ker ni prišel po čaj in piškote, niti po urejenost. Prišel je po prostor in čas. Prišel je, da bi imel dom, da bi imel nekoga. Teh obiskov je ničkoliko. Še več tistih bežnih in kratkih,

… cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega … (Mt 22,21) Vesel sem, da je Jezus tako preprost. Evangelij ni napisan z nerazumljivimi besedami, načečkan je na pisalno mizo in kuhinjski pult in na avtomobilsko armaturo. Jezus je v evangeliju najprej človeški. Zato je pristen. Ena od teh pristnosti je njegovo vztrajanje, da kristjan ni kristjan samo do svojih, ampak do vseh ljudi, ne glede na to, kakšni so ti v odnosu do njega. To je človeško. In na tem se lahko zgradi tisto, kar bo presegalo ta svet. Kristjani, ljudje evangelija, so najprej ljudje. Šele kot ljudje bodo sposobni presegati svet, bodo sposobni ljubezni. Zato Jezus začne z osnovo vsakega odnosa. In ta osnova je poštenost. Najprej je treba biti pošten, potem pride vse drugo. Vemo, kaj je pošteno. Pošteno je povedati po resnici. A ni samo to. Pošteno pomeni živeti resnico. Pošteno je plačati za nekaj toliko, kolikor stane, pa čeprav nam je kdo pozabil računati. Pošteno je plačati davek, ker nas država oskrbuje

Tisti, ki išče Boga, vedno najde veselje, medtem ko tisti, ki išče veselje, ne najde vedno Boga. (Ervin Mozetič) Življenje ni svatba. Življenje je trud in boj in delo in tudi bolečina. Toda da bi živeli, moramo mi spreminjati življenje, ne pa se mu pustiti, da nas ono spreminja. Zato smo sredi tega težkega življenja povabljeni na svatbo. Na praznovanje. Povabljeni smo v veselje . Odgovoriti na to vabilo pravzaprav sploh ni enostavno. No, v dobrih časih že, toda v tistih malo bolj zahtevnih – in vsaj povprečno zahtevnih je večina naših dni – je to resnično težko. Človek od težkih časov postane utrujen in naveličan, tako zelo, da bi se najraje pustil, da ga pač tok življenja nese, kamor ga hoče. In če se zgodi, da začnem živeti kot nekdo, ki godrnja, nekdo, ki se mu nič ne da, ki nima volje, ki jamra in se jezi, potem pomeni, da je moje življenje prevzelo oblast nad mano in da počasi, a vztrajno polzim proti smrti. Kjer ni veselja, ni življenja. Seveda ne želim reči, da nim

Obstajata dve nevarni besedi, ki jih že od mladih nog podajamo na pleča generaciji za generacijo. Dve težki besedi. Namreč tisti dve, s katerima ocenjujemo vrednost človeka. Tako rečemo, da je » priden « nekdo, ki ustreza našim normam in pogledom in » lump « tisti, ki ni tak, kot si ga želimo. Da je torej – če malo pretiravam – »priden« tisti, ki nam prinaša neko korist in »lump« tisti, ki nam dela škodo. Saj ne, da bi imeli slabe namene. Toda nekomu reči, da je lump ali da je grd , ko naredi neko slabo stvar, pomeni, da je to, kar naredi , tisto, kar mu daje vrednost – in ne, da je dragocen že sam po sebi. Tako se lahko že kot otroci hitro naučimo, da smo nekomu dragoceni le, kadar prinašamo korist in je z nami lepo. V življenju pa vedno pa pridejo težka obdobja, ko bi moral nekdo z nami potrpeti, vztrajati, nam odpustiti, da bi lahko živeli. In to je nemogoče, če nismo za nekoga vredni brez koristi in dosežkov. Slabe ljudi, ki so pobili Gospodarjeve poslance v vinogradu, bi Jez

Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti Boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake ... oblake, ki romajo ... tam doli ... tam doli ... čudovite oblake.

Ne, to ni samo še ena solzava najstniška knjiga. Čeprav so pridevki, ki jih kdaj dajejo knjigam - seveda da bi jih lažje prodali - precej pompozni in (ponavadi) neresnični, to za to knjigo ne drži. Napisali so, da je to knjiga za najstnike, ki jo berejo tudi njihovi starši. In res je tako. To je knjiga, ki ji je uspelo združiti oboje: najstniško vihravost, razigranost in upornost ter modrost, iskanje in razmišljanje o življenju. In kaj vse to je. Za kaj pravzaprav gre? Hazel Grace je videti kot navadna najstnica. A ni. Bolna je. Neozdravljivo bolna. Že od trinajstega leta ima raka na pljučih. Tako da je zelo odrasla najstnica. Mogoče celo preveč odrasla, kar se kaže v njenih razmišljanjih in pogledih na svet. Razumljivo je tudi precej zagrenjena. Tudi prijateljev ima bolj malo. Nato nekega dne na podporni skupini sreča zanimivega, optimističnega in zabavnega ter morda nekoliko preveč samozavestnega Augustusa. Augustus ima tudi raka, ki pa je ozdravljiv. Takoj si postaneta všeč, le

Težko je s temi nedeljskimi pridigami, veste. Besede so težka stvar. Vsaka naša beseda ima namreč v sebi pot, in sicer zahtevno pot. Iti mora v vinograd. Zrasti mora. Nekaj ustvariti, obroditi mora svoj sad. Sicer nam je v breme, namesto v blagoslov. Če torej rečemo nekomu, naj nekaj stori, mora to pomeniti, da smo se mu hkrati ponudili za pomočnika. Če komu kaj očitamo, moramo hkrati tudi sebi spraševati vest. In če rečemo nekomu, da se mora poboljšati, mora biti v tem želja, da se v istem poboljšamo tudi sami. In če rečemo nekomu nekaj težkega, obljubimo, da bomo to nosili skupaj z njim. In tako naprej. Če recimo nekoga hvalimo, se moramo skupaj z njim veseliti, in če nekoga grajamo, se skupaj z njim zamisliti. Ko govorim vam, moram vedno govoriti, kakor da govorim v ogledalo . Samo tako so moje besede pristne, prave in polne življenja. Kadar sva v njih jaz in ti, oba. Ne samo jaz in ne samo ti, temveč oba skupaj. Kadar v njih nikoli nihče ne ostane sam. Kadar besede ustvarijo

http://tg24.sky.it/ Papež Frančišek je bil prav blizu. Res, kakih 10 kilometrov stran od nas, od naše ljube zemlje, ravno tako polne krvi - ali pa še malo bolj - kot tiste, po kateri se je sprehajal. Frančišek vedno pride zelo blizu . Se dotakne tudi naše zemlje. Tudi tako, da ne stopi nanjo, pa četudi je zelo blizu. A se je dotakne. Ranjene dežele, kot je naša, se namreč ne more ozdraviti drugače kot z dotikom . Še bolj kot njegove besede so se naše domovine dotaknila njegova dva obiska. Maševal je na italijanski strani, da, na grobu tistih, ki so se z ramo ob rami bojevali z njegovim dedom. A je molil tudi na avstrijskem pokopališču, na pokopališču tistih, ki so bili potencialni morilci njegovega deda. Molitev in tišina in ... ljubezen. " Kaj me briga " pa še vedno brni vsepovsod. Brni, ko je treba reči "oprosti" in "žal mi je, da sem grešil" in ko nas čas sili, da bi molčali in da bi nas bilo sram. Pa nas ni. In dokler bodo brnele v glavi in

www.slovenia.info Včasih me strese, ko molim očenaš. Pa ne takrat, kadar pomislim, da me je Jezus učil reči mu »Oče«, ampak tedaj, ko se spomnim, da me je učil reči mu »Oče naš « in ne »Oče moj «. Ta težki »naš« … Zaradi njega vem, da nisem sam, da nisem edinec. Zaradi njega nisem samo nekomu sin , temveč sem tudi nekomu brat . Ni tako težko biti sin . Težko je biti brat . Biti sin pomeni uživati. Biti brat pa pomeni deliti. Biti brat pomeni imeti človeka, ki je ob tebi, za del svoje družine. Naj bo ta človek dober ali slab, vreden ali nevreden tega imena, je vedno tvoj brat. In bo to vedno ostal, ne glede na to, kaj bo naredil. Kajti on ni tvoj brat zato, ker bi si to s čimerkoli zaslužil, temveč zato, ker mu je podarjeno, da je Očetov sin. Samo zato. Enako je z menoj. Tudi jaz sem sin, ne da bi se mi bilo treba za to truditi ali si to zaslužiti. Kar podarjeno mi je, da sem sin. Očetova ljubezen me je naredila za sina. Prav tako tudi njega. In ista ljubezen ga je naredila za

Zakaj kristjani nosimo križ? Zato, ker so Rimljani na križ pribijali res hude zločince. In ker je tako sčasoma križ postal znamenje greha. Grešnik je bil tisti, ki je bil na križu. In grešnika je čakal križ. Zato kristjani nosimo križ. Zato je to naše znamenje. Ker smo grešniki. A ne samo grešniki, temveč odrešeni grešniki . Nekega dne se je namreč na ta isti križ mojega greha povzpel Bog. Na kraj zla, na kraj zločina in greha je stopil s svojo ljubeznijo. Pa ni prišel tja, da bi ta naš greh skril. Bog ne zanemari našega greha, ne pravi, da ga ni, temveč ga uporabi . Uporabi ga, da bi se v njem srečali z njim. Saj vendar ve, da je človek najbolj blizu Bogu, ko greši, ker takrat najbolj kriči po njegovi ljubezni, ker ga takrat najbolj potrebuje. Zato je Bog stopil v naš greh. Ker je vedel, da bo prav tam srečal resničnega človeka, takega, kot je: grešnika. In da bo samo tam človek srečal resničnega Boga, takega, kot je: usmiljenega Očeta, ki ljubi mene, svojega sina, in ki me

www.rtvslo.si » In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje. « (1 Kor 12,26) Lani spomladi sem staknil poškodbo očesne mrežnice. In moje življenje se je vsaj za tri tedne popolnoma spremenilo. Ne samo oko, temveč z njim celotno telo se ni smelo naprezati, da ne bi na nikakršen način škodilo temu drobcenemu delu telesa. Tako je vse telo mirovalo in počivalo in tako vzelo oko v svojo zaščito ter skrbelo zanj. Telo je poskrbelo za oko, ker je bilo oko pomembno. In bi poskrbelo tudi za roko, za nogo, za uho, za zob, tudi za noht na mezincu. Ker je vsak del zanj pomemben. Kajti če en sam del zboli, zboli vse telo. Tako kot telo tudi mi obstajamo samo kot skupnost . Ali pa nas ni. Zato ni vprašanje, ali želimo biti del skupnosti ali ne, temveč samo, kakšno skupnost gradimo, živo ali mrtvo. Od tega ni odvisna samo skupnost, temveč tudi to, kakšno bo moje življenje. Odrešeni in srečni smo lahko namreč samo kot skupnost ali pa nismo in

Ta teden sem slabo spal. V spomin so mi namreč prišle težke stvari, moji grehi, ki sem storil nekomu od svojih bližnjih. Težko mi je bilo. Zelo težko. Težko je namreč priti do trenutka, ko se v Jezusovih besedah Petru – ja, tistemu zlatemu Petru, ki je edini od učencev znal povedati, kdo je Jezus, tistemu super pridnemu Petru, ki je bil sploh najboljši od vseh – namreč v tistih težkih besedah, ko mu reče » satan «, spoznam tudi sam. In do tega trenutka zagotovo pridem, če sem iskren. Do trenutka, ko spoznam svojo grešnost in nepopolnost. Težko spoznanje je, da sem grešnik. Da delam slabo. Da tudi po meni v ta svet vstopa zlo. In ja, težko je popravljati svoje napake. Tudi gledati, kako smo naredili nekaj, kar nam je uničilo življenjske želje in načrte. V tem je nekakšen poraz ali ponižanje, ker smo pokvarili podobo, ki smo jo imeli pri ljudeh, ki so nas poznali. A težje od vsega tega je sprejeti dejstvo, da smo nekemu človeku storili nekaj, česar ne moremo popraviti. Da smo nekoga

"Igraj se z menoj," je Mali princ zaprosil lisico. "Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena." "Ah, oprosti!" je dejal Mali princ. Nato je pomislil in rekel: "Kaj je to ,udomačena' ?" "To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi..." "Ustvarjati vezi?" "Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu. Prosim... udomači me," je rekla. "Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj." " Le tisto spoznaš, kar udomačiš ," je rekla lisica. "Če bi rad imel prijatelja, me u

suncandaily.blogspot.com Težka je beseda »ne«. Za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo. Za oboje enako težka. Ker se nam zdi tako zelo kruta in trda. A beseda »ne« se lahko in se mora izgovarjati tudi iz in zaradi ljubezni. Beseda »ne« je namreč za oboje tudi zdravilna, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna. Beseda »ne« namreč postavlja meje. Ko jo izgovarjam sam, mi pomaga, da se osvobodim prepričanja, da sem vsemogočen in da moram biti vedno vsem na razpolago. Pomaga mi spoznati, da ne morem in ne znam vsega. Postavlja mi meje, da se zavedam, kdo sem v resnici in da se ne ne precenjujem ne podcenjujem. Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. Kdaj smo zahtevali nekaj, kar bi nam ali drugemu škodilo. Da se tako zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. K temu spada tudi spoznanje, da moje mnenje ni nujno vedno edino pravilno. Kar nas spet osvobaja. Ker zaradi tega dopustim, da sta resnica in realnost lahko tu

Duhovniki Marijino hvalnico Magnificat ali po slovensko » Moja duša poveličuje Gospoda « molimo vsak večer. Seveda je ni težko moliti, ko so dnevi lepi in jih končuješ zadovoljen. Toda tedaj, ko prihajaš zvečer pred Gospoda praznih rok, razočaran, žalosten, morda celo jezen nanj, je povsem drugače. Zakaj bi ga poveličeval, ko pa je tvoje srce v povsem drugačnem razpoloženju? Če bi raje kričal ali preklinjal ali v sramu molčal? Mnogo je takih dni. Takih, ko ni za kaj slaviti Gospoda. In vendar je treba to hvalnico moliti vsak dan . Ker je treba vsak dan slaviti Gospoda . Ker biti kristjan ne pomeni biti popoln, niti ne pomeni biti elita, niti ne pomeni biti priden in vzoren človek, ampak biti kristjan pomeni najprej slaviti Gospoda. Ne nujno s petjem in veselim srcem, ampak s tem, kar nam je On dal tistega dne. Tako, da sem pred njim tak, kakršnega me je naredil tisti dan, in mu rečem: »Ti si moj Gospod, moj Oče, moj Prijatelj. Ti si moj Bog, ki mi daje dihati, hoditi, govorit

Kot veliko otrok je bilo tudi mene strah teme. Kako tudi ne? V njej je vse tako neznano, da človek nima ničesar, na kar bi se oprl. In tako postane izgubljen in nemočen. Ta strah sem kasneje premagal. A ne tedaj, ko sem se bil sam sposoben soočiti s temo ali ko sem odkril, da sem močnejši od nje, temveč veliko prej. Premagal sem jo takrat, ko sem se začel zavedati, da mi tema nič ne more, ker sta tam, za vrati sobe, tata in mama, ki sta močnejša od teme, da jo lahko vsak trenutek premagata, in da bosta zame naredila vse. Da bosta tu, če me bo strah. To je bila moja oporna točka. Nekaj, v kar sem verjel. Na začetku mojega življenja je glas, ki ne bo utihnil nikoli: »Ti si moj ljubljeni sin!« Moj Oče, ki mi je to rekel na začetku mojega življenja, je mislil resno. Verjeti temu klicu torej pomeni biti njegov sin. Verjeti temu klicu in ne kateremu koli drugemu glasu, ki pravi nasprotno, pomeni živeti. A nasprotnih glasov je polno. Kot viharji in gromi in bliski golčijo v mojem življenj

Prihodnost pripada iskalcem lepote V Vipavi so nesmrtno lepi sončni zahodi. Tako zelo lepi, da je skorajda greh, če vsak večer ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Tako zelo lepo je to dogajanje na nebu pred našo hišo, da bi moralo biti težko najti prostor za občudovanje. Pa ni. Prostora je več kot dovolj. Samo peščica se nas ustavi in gleda brezčasno lepoto neba. Večina jih je takrat v hiši, zamaknjena v svoje delo ali razvedrilo ali dolgčas ali brezdelje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s

» Ne moremo vsi narediti velikih stvari. Lahko pa naredimo majhne stvari z veliko ljubezni. « (Mati Terezija) Velikokrat se zalotim v misli, da si želim biti nekdo res pomemben. Da bi bil nekdo, ki bo povedal velike stvari, nekdo, ki bo odkril nekaj novega, nekdo, ki bo naredil nekaj tako velikega, da bi spremenil vsaj enega človeka, vas, mesto, državo, Cerkev, ves svet. Zato veliko stavim na svoje besede, ker se mi zdi, da sem v njih močan. A tako velikokrat se mi zgodi, da ne uspe tako, kot sem si zamislil. Da so besede nerodne in nepremišljene, nagovori plehki in naučeni. In potem sem razočaran. Zavlečem se nekam v samoto, se tolčem po glavi in se smilim samemu sebi. Nekega dne sem se o tem potožil svoji prijateljici. In mi je povedala stvari, ki so mi povsem spremenile življenje. Rekla je, da to, ali se bodo ljudje, ki sem jim govoril, spremenili, ni odvisno od mene, ampak od Boga. In da lahko Bog naredi nekaj po mojih besedah, tudi če so revne in slabe. Če le imajo v se

Sedemletna deklica je prišla k svoji mami s pomembnim vprašanjem: »Ali je Bog kot odrasli ali kot starši?« Mama jo je začudeno pogledala, ker sama ni videla nobene razlike. »O, pa je,« ji je odgovorila hčerka. »Odrasli te imajo radi, kadar si priden, starši pa te imajo radi vedno.« Isto vprašanje sem si nekega dne postavljal tudi sam. Naredil sem nekaj zelo slabega. Nekaj tako slabega, da me je bilo sram živeti. A duhovniški poklic je neizprosen. Ravno tak, najslabši, sem moral k maši, ker seveda ni bilo nikogar drugega, ki bi lahko maševal namesto mene. Sem pač mašnik in to je moja služba, še več, moje življenje: biti pri maši z Jezusom, ga držati v rokah, ga jesti, ga deliti ljudem. A to niso tako težke stvari. Veliko težja, ne, najtežja stvar je to, da se Jezus zaupa tem mojim umazanim rokam, da se popolnoma prepusti mojemu grešnemu srcu, in me ima rad, kot bi bil najboljši človek na svetu. In jaz stojim pred njim, gledam, kako me ima rad, in vem, da si tega nikakor ne zaslužim.

www.slo-foto.net Če se začnemo pogovarjati o tem, od kod prihaja zlo, bomo hitro zašli na področje šankovskih debat. Prav kmalu bomo na plano potegnili najprej koruptivne politike, komuniste, tajkune in kaj vem še katere dežurne krivce vsega slabega na tem svetu. Če pa že ne bomo zajadrali med te, se bomo gotovo dotaknili kakega bližnjega človeka, ki ga preklinjamo zaradi katere koli škode, ki nam jo je v življenju prizadejal. Pa ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje prihaja preko naših sodb . Kajti prav z njimi naredimo prostor zanj, za ljuljko na naši njivi, v našem življenju. Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli ljudi, ki ga prinašajo v naše življenje, obsojati. Da bi tudi sami začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi nekaj dobrega. Kajti obsojanje človeka, ki je slab, v nas sproži sovraštvo do njega. In tako se zlo širi. In bolj kot

V. Van Gogh, Sejalec, 1888 Ena najlepših stvari je žitno polje, ki valovi v poletnem vetru. Lepo ga je gledati. A da ni bilo vedno tako lepo, ve le malokdo. Malokdo ve, kolikokrat se je kdo na njem trudil brez uspeha, malodane brez smisla, kolikokrat ga je kdo preklel, odvrgel seme in motiko in obupal nad njim, pa vseeno spet sejal in sejal, zaradi katerega koli razloga že, dokler vendarle po dolgih poskusih ni pognalo in obrodilo. Nihče ne ve, da je žito, ki je zraslo, zraslo iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli. Iz tistih semen, ki so bila zaman. Ampak tudi – ali predvsem zaradi tistih – danes rase žito. Kar sem jaz zdaj, ne bi bil, če ne bi bilo tistih, ki so verjeli vame, tistih, ki so mi odpuščali napake in neuspehe, celo mojo malomarnost in brezbrižnost, in so mi ponujali vedno nove priložnosti, ki so poskušali in poskušali vedno znova; tistih, ki so sejali vame, četudi so vedeli, da bodo morda žalostni, ker bo šlo njihovo seme v prazno, kot bi ga vrgl

www.hongkiat.com Zgodi se, da se človek utrudi življenja. In to se ne zgodi takrat, kadar ima polne roke dela. Ne, človek se utrudi življenja takrat, kadar se počuti pred njim majhen in nemočen. Kadar ga življenje premetava sem in tja, kadar mu življenje postane pretežko. Iz te izkušnje nemoči se ponavadi rodi jamranje, ki ga je danes povsod polno. Jamranje je znak, da se čutimo nemočne, da smo utrujeni od življenja. In tak občutek je nevaren, ker nam ubija duha, ker nam ubija upanje in prihodnost, ker nam ubija veselje nad življenjem. In brez veselja življenje ni življenje, ker ni rodovitno. Ko nas življenje utrudi, ima Jezus besedo za nas: » Pridite k meni in se pri meni odpočijte .« Vzeti si čas za počitek, dopust, počitnice je nujno. In sicer vzeti si počitnice v Njegovem objemu, kar pomeni: imeti čas za lepoto . Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Imeti torej čas, d

» Ti si Kristus .« (Mt 16,16) Malala Jusafzai . Verjetno je ne poznate. A svet jo pozna. Kot enajstletnica je začela pisati blog za BBC o dogajanju v Pakistanu: o nasilju talibanov, o krivicah, ki se dogajajo ženskam, o tem, da rušijo njihove šole itd. 9. oktobra 2012 po pouku sta na avtobus vstopila dva pripadnika talibanov in jo dvakrat ustrelila. Nihče jih ni ustavil. Borila se je za življenje in na koncu vendarle okrevala. Sedaj pravi, da je ne bo mogoče utišati. Da bo govorila in se borila naprej. Letos je bila nominirana za nobelovo nagrado za mir. Stara je 16 let. Kaj lahko naredi majhen glasek? Kaj lahko naredi nepomemben človek sredi tako zabetoniranih usod, kot so tiste na daljnem vzhodu? Kaj lahko naredi nek ubogi ribič, kot je bil Peter? Kaj lahko naredi eden izmed mnogih pismoukov, kot je bil Pavel? Zdi se, da nič. Vsaj nič velikega. Lahko pa dela hrup . In vsakdo, ki stoji za svojimi besedami, vsakdo, ki se sprašuje, ki razmišlja s svojo glavo, ki se upira laži in

foto: Marko Rijavec Vredni ste več kakor veliko vrabcev. (Mt 10,31) Nekaj najlepšega mi je pod večer sesti pred nebo in se zazreti vanj. Z velikim občudovanjem gledam večerno nebo, njegove lepe barve in igre z oblaki. In ob njem velikokrat pomislim na svojo majhnost, omejenost, na svoje ozke poglede nasproti tako velikega in lepega in odprtega in širnega neba, pripravljenega, da se ponudi vsakemu, prav vsakemu človeku, ki ga ima čas pogledati. Tudi meni, zaprtemu in omejenemu človeku. Takšen sem pred ljubeznijo Boga. Zadnje čase me pretresa lastna omejenost, pomanjkljivosti in napake, grehi, ki sem jih naredil. Res, bolj kot kdajkoli prej se zavedam, kako majhen sem, kako veliko slabosti imam in kako veliko je še tega, v čemer moram zrasti. In to moje uboštvo bi lahko zameglilo vse lepote neba. Pa jih ne. Ker še vedno gledam vanj in ko gledam vanj, postajam drugačen, lepši, širši, ker sem bolj miren, vedoč, da me kot nebo objema nekdo, ki je večji od moje omejenosti in zapr

Kruh nam daje jesti. Nekoč nam je dal mano. Ampak od navadnega kruha človek umre. Tudi če ima kruha na pretek, človek od kruha vseeno umre. Od tega, Njegovega kruha, pa se ne umre. Prvič zato, ker je njegov kruh njegovo telo – njegovo življenje. In kdor da svoje življenje zame, da ga zaužijem, ta me je na novo rodil. Mi je prepustil svoje telo, da bi jaz živel v njem. Ko gledamo ta kruh, nas mora ganiti ljubezen Boga. On nam daje svoje telo. Mora nas ganiti tako, da se začnemo za to zahvaljevati. Mi, ki grešimo, ki ne ljubimo, dobivamo novo telo, da bi ljubili tako, kot nas ljubi on. Vedno znova. Od Božjega kruha pa se tudi ne umre zato, ker nam On ta kruh daje jesti v skupnosti. Kjer je skupnost, je ljubezen, sicer skupnost ne obstaja. Ljubezen je tam, in sicer njegova ljubezen, ker nas njegova ljubezen povezuje, ker nas njegova ljubezen združuje. Ker nas je njegova ljubezen izbrala in ker nas je njegova ljubezen zbrala skupaj. Ker človek potrebuje bližino, nam daje skupnost

www.emka.si Kdor ima zelo malo časa, lahko prebere samo zgodbo, ki jo oče prav na začetku pripoveduje svojima otrokoma. Namreč zgodbo o krutem velikanu, ki jemlje otroke svojim staršem, brate in sestre svojim bratom in sestram in jih odpelje neznano kam, kot bi jih pojedel. Pa jih ne. Ta zgodba je motiv, preko katerega junaki različnih obdobij, vsi pa povezani z eno samo afganistansko družino nekje na revnem podeželju, iščejo, iščejo in se zapletajo v življenje, in življenje jim jemlje, krade in uničuje ... in jim počasi vrača nekaj drugega. Ker je življenjska zgodba tako zelo realna in vsakdanje kruta, se bo vsak bralec našel v njej. Polna je čustev in nerazumljivosti, drobnih radosti in razočaranj, osebnih in družbenih porazov. Kot življenje torej. Čarobno v svojih malenkostih. In to je ozadje te lepe knjige, ki si zasluži branje. (Pa še preveč zahtevna ni, tako da bo primerna tudi za lahkotne poletne dni).