Frančiškova bližina

http://tg24.sky.it/

Papež Frančišek je bil prav blizu. Res, kakih 10 kilometrov stran od nas, od naše ljube zemlje, ravno tako polne krvi - ali pa še malo bolj - kot tiste, po kateri se je sprehajal. Frančišek vedno pride zelo blizu. Se dotakne tudi naše zemlje. Tudi tako, da ne stopi nanjo, pa četudi je zelo blizu. A se je dotakne.

Ranjene dežele, kot je naša, se namreč ne more ozdraviti drugače kot z dotikom.

Še bolj kot njegove besede so se naše domovine dotaknila njegova dva obiska. Maševal je na italijanski strani, da, na grobu tistih, ki so se z ramo ob rami bojevali z njegovim dedom. A je molil tudi na avstrijskem pokopališču, na pokopališču tistih, ki so bili potencialni morilci njegovega deda. Molitev in tišina in ... ljubezen.

"Kaj me briga" pa še vedno brni vsepovsod. Brni, ko je treba reči "oprosti" in "žal mi je, da sem grešil" in ko nas čas sili, da bi molčali in da bi nas bilo sram. Pa nas ni. In dokler bodo brnele v glavi in v srcu in v pogovorih te tri težke besede, ne bo miru. Kajti vojna se ne konča s podpisom, vojna se ne konča s kriki zmagovalcev in sramom poražencev, vojna se ne konča, ko se odloži puške. Vojna se konča, ko se začne molitev, ko se sprti strani drug drugega začneta blagoslavljati. Ko začneta obe strani jokati. Italijani zaradi Avstrijcev, Avstrijci zaradi Italijanov. Partizani zaradi domobrancev, domobranci zaradi partizanov, komunisti zaradi kristjanov, kristjani zaradi komunistov.

Vojna se konča, ko vsakega človeka spoznam za brata. In ko začnem razumeti, da sem za vsakega brata odgovoren. Vsak pogled sovraštva, vsak pogled prezira, vsak pogled zaverovanosti v svoj prav in vztrajanja na svojih utrdbah, pa četudi upravičen, je nadaljevanje vojne. Mir pa se začne z jokom. Z jokom za brata, ki sem ga sovražil. Pa četudi samo za trenutek.