Odrešeni kot skupnost

www.rtvslo.si

»In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.« (1 Kor 12,26)

Lani spomladi sem staknil poškodbo očesne mrežnice. In moje življenje se je vsaj za tri tedne popolnoma spremenilo. Ne samo oko, temveč z njim celotno telo se ni smelo naprezati, da ne bi na nikakršen način škodilo temu drobcenemu delu telesa. Tako je vse telo mirovalo in počivalo in tako vzelo oko v svojo zaščito ter skrbelo zanj.

Telo je poskrbelo za oko, ker je bilo oko pomembno. In bi poskrbelo tudi za roko, za nogo, za uho, za zob, tudi za noht na mezincu. Ker je vsak del zanj pomemben. Kajti če en sam del zboli, zboli vse telo.

Tako kot telo tudi mi obstajamo samo kot skupnost. Ali pa nas ni. Zato ni vprašanje, ali želimo biti del skupnosti ali ne, temveč samo, kakšno skupnost gradimo, živo ali mrtvo. Od tega ni odvisna samo skupnost, temveč tudi to, kakšno bo moje življenje. Odrešeni in srečni smo lahko namreč samo kot skupnost ali pa nismo in ne bomo nikoli. Kakršna je namreč skupnost, takšni so vsi ljudje v njej. Tudi jaz.

Živa skupnost smo, ko je v njej pomemben vsak človek. V skupnosti se vsakega pozna in se vsakega čuti. Zato se poskrbi za vsakogar, bodisi z opominom bodisi s tolažbo, bodisi z dejanji bodisi s tišino, vedno pa z bližino. V skupnosti nihče v ničemer ne ostane sam. Niti v bolečini niti grehu. Niti v stiski niti v blagostanju. Ne zato, ker se to ne spodobi, ampak ker je to logično. Ker smo eno telo. Ker je v skupnosti bolečina brata moja bolečina in njegovo veselje moje veselje. Njegov greh tudi moj poraz in njegovo odrešenje tudi moje odrešenje.

Živo skupnost potrebujemo. Nismo popolni. Naša popolnost je v drugih ljudeh, v skupnosti, ki me pozdravi, če zbolim, ki me obvaruje zla, kadar vdrem vanjo s sebičnostjo, ki v moje življenje pripelje življenje in Boga.

Živa skupnost smo, kadar skupnost drug drugemu omogočimo. Da torej ne čakam, da bo skupnost poskrbela zame, ampak tako, da najprej sam postanem skupnost drugim. Da sam postanem tak, kakršno skupnost bi rad. Kajti kadar je človek živi skupnost, je že odrešen. Kot skupnost namreč. Saj je Jezus vendar rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik