Odrešeni kot skupnost

www.rtvslo.si

»In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.« (1 Kor 12,26)

Lani spomladi sem staknil poškodbo očesne mrežnice. In moje življenje se je vsaj za tri tedne popolnoma spremenilo. Ne samo oko, temveč z njim celotno telo se ni smelo naprezati, da ne bi na nikakršen način škodilo temu drobcenemu delu telesa. Tako je vse telo mirovalo in počivalo in tako vzelo oko v svojo zaščito ter skrbelo zanj.

Telo je poskrbelo za oko, ker je bilo oko pomembno. In bi poskrbelo tudi za roko, za nogo, za uho, za zob, tudi za noht na mezincu. Ker je vsak del zanj pomemben. Kajti če en sam del zboli, zboli vse telo.

Tako kot telo tudi mi obstajamo samo kot skupnost. Ali pa nas ni. Zato ni vprašanje, ali želimo biti del skupnosti ali ne, temveč samo, kakšno skupnost gradimo, živo ali mrtvo. Od tega ni odvisna samo skupnost, temveč tudi to, kakšno bo moje življenje. Odrešeni in srečni smo lahko namreč samo kot skupnost ali pa nismo in ne bomo nikoli. Kakršna je namreč skupnost, takšni so vsi ljudje v njej. Tudi jaz.

Živa skupnost smo, ko je v njej pomemben vsak človek. V skupnosti se vsakega pozna in se vsakega čuti. Zato se poskrbi za vsakogar, bodisi z opominom bodisi s tolažbo, bodisi z dejanji bodisi s tišino, vedno pa z bližino. V skupnosti nihče v ničemer ne ostane sam. Niti v bolečini niti grehu. Niti v stiski niti v blagostanju. Ne zato, ker se to ne spodobi, ampak ker je to logično. Ker smo eno telo. Ker je v skupnosti bolečina brata moja bolečina in njegovo veselje moje veselje. Njegov greh tudi moj poraz in njegovo odrešenje tudi moje odrešenje.

Živo skupnost potrebujemo. Nismo popolni. Naša popolnost je v drugih ljudeh, v skupnosti, ki me pozdravi, če zbolim, ki me obvaruje zla, kadar vdrem vanjo s sebičnostjo, ki v moje življenje pripelje življenje in Boga.

Živa skupnost smo, kadar skupnost drug drugemu omogočimo. Da torej ne čakam, da bo skupnost poskrbela zame, ampak tako, da najprej sam postanem skupnost drugim. Da sam postanem tak, kakršno skupnost bi rad. Kajti kadar je človek živi skupnost, je že odrešen. Kot skupnost namreč. Saj je Jezus vendar rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20)