Odrešeni grešniki

Zakaj kristjani nosimo križ?

Zato, ker so Rimljani na križ pribijali res hude zločince. In ker je tako sčasoma križ postal znamenje greha. Grešnik je bil tisti, ki je bil na križu. In grešnika je čakal križ.

Zato kristjani nosimo križ. Zato je to naše znamenje. Ker smo grešniki. A ne samo grešniki, temveč odrešeni grešniki.

Nekega dne se je namreč na ta isti križ mojega greha povzpel Bog. Na kraj zla, na kraj zločina in greha je stopil s svojo ljubeznijo. Pa ni prišel tja, da bi ta naš greh skril. Bog ne zanemari našega greha, ne pravi, da ga ni, temveč ga uporabi. Uporabi ga, da bi se v njem srečali z njim. Saj vendar ve, da je človek najbolj blizu Bogu, ko greši, ker takrat najbolj kriči po njegovi ljubezni, ker ga takrat najbolj potrebuje. Zato je Bog stopil v naš greh. Ker je vedel, da bo prav tam srečal resničnega človeka, takega, kot je: grešnika. In da bo samo tam človek srečal resničnega Boga, takega, kot je: usmiljenega Očeta, ki ljubi mene, svojega sina, in ki me ljubi bolj kakor jaz grešim.

Zaradi tega srečanja se človek spremeni. Ker prav na križu svojega greha spozna, da si ne zasluži, a da je – ne kljub grehu, temveč celo zaradi greha – obdarjen z ljubeznijo. Prav tam namreč, v mojem grehu, mi Bog najbolj naglas govori, da me ima rad. In me s tem rešuje. Ker zaradi njegove ljubezni začnem spet ljubiti. In začetek moje ljubezni je kesanje.

Kesanje pa ni ponižanje. Kesanje je veličina. Je namreč trenutek, ko smo na križ pribili Boga. Trenutek, ko je v naš greh stopil Bog. Je začetek ljubezni. Je križ, ki je iz znamenja zla postal znamenje življenja, odpuščanja, nove priložnosti, odrešenja. Z njim vendar rečem, da potrebujem Kristusa, da potrebujem ljubezen. In takrat sem že odrešen.

Zato kristjani nosimo križ. Ker smo veseli in ponosni, da smo grešniki. In sicer odrešeni grešniki.