Besede za srce

Prilika o bogatašu in revežu Lazarju pravzaprav ni nikakršna pravljica, je veliko bolj pretresljiva zgodba resničnosti, tega, kar se dogaja pod površino stvari in ljudi, vsakdanjosti človekovega življenja. Ni namreč nujno, da je bogataš res bogat, če ima vsega na pretek, toliko, da mu stvari padajo z mize. In ni nujno, da je revež samo nekdo, ki prosi pri vratih, pa ne dobi tistega, za kar prosi. Prilika sama od sebe vabi, naj za trenutek zamenjamo perspektivo. V perspektivi večnosti so namreč stvari obratne: revež je v »Abrahamovem naročju«, medtem ko bogataš trpi silne muke. Toda to ni samo podoba prihodnosti, tudi podoba sedanjosti je. Razlika med revežem in bogatašem je namreč očividna že na prvi pogled. Medtem ko revež vidi bogataša, saj vendar gleda na njegovo mizo, bogataš sploh ne vidi reveža. Revež torej ima brata , ki ga potrebuje, bogataš pa nima nikogar , ker si – tragično – misli, da nikogar ne potrebuje; saj ima vendar škrlat in dragoceno tkanino. V tem je njegova b

Čas je, Gospod. Poletje bo zašlo. Zagrni z dolgo senco sončne ure, vetrove zakotali čez zemljo. Ukaži, naj dorase zadnji sad; nakloni še dva sončna, južna dneva, da se dopolni vse, kar dozoreva, in pade v težko vino zadnji slad. Kdor nima hiše, več je ne zgradi. Kdor je zdaj sam, še dolgo sam ostane, Nad pisma sklonjen, knjige neprebrane, in ko v alejah listje porjavi, bo šel nemirno tavat med platane. (prevedel: K. Kovič)

Roko na srce, današnji človek je res »krivični oskrbnik«. Nekoč se je veliko bolj zavedal, da ni njegovo, kar ima na voljo, danes se mu zdi, da je drugače, da je postal »gospodar« sveta in življenja, da ni le oskrbnik in da zato lahko s tem počne, kar se mu pač zahoče. Vemo, kam nas je prineslo takšno razmišljanje, človek je zelo slab gospodar, poglejte skozi okno, poglejte na splet, v kakšne ekstreme nas je privedla človekova samopašnost. Orkani in vročina in nestabilno vreme niso največji problem, niti niso največji problem migranti, ki se zgrinjajo v Evropo zaradi vseh teh naravnih sprememb. Največja težava pri vsem skupaj je tisto, kar je vzrok vseh teh stvari, namreč lakomnost zahodnega sveta, ta neprestana sla po razkošju, po tem, da bi imeli vedno več in več. Kajti tega, kar imamo danes pred vrati, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, pogoltna požrešnost naših želodcev je ustvarila svet, ki ga imamo danes. Zaradi nje je preveč posekanih

Prav lahko bi kdo v prilikah o izgubljenih stvareh in ljudeh lahko videl neke vrste razvajenost, morda sledi permisivne vzgoje, popustljivosti, lahko tudi neke vrste naivnost na strani očeta ter preračunljivost in izkoriščanje očetove dobrote na strani mlajšega sina. Lahko. In verjetno bi bilo zelo vzgojno, morda celo zelo dobrodošlo za mulca, da bi namesto nove obleke, prstana in sandal dobil dve čez rit. A jih ne. Celo nasprotno, do praznovanja pride. Ker prava ljubezen ve, kdaj je čas za ostrino in kdaj za nežnost, ve, kaj potrebuje človek, ki se vrača po neumni avanturi. Predvsem pa se zaveda, da je pri vsem res pomembno tisto, kar je vmes, med nama . Morda je na splošno res težko razumeti (Božje) odpuščanje in usmiljenje, še težje, zakaj bi jo nekdo po neumnostih moral odnesti tako poceni, brez kazni. Toda to lahko razume samo »pravičnik«, ki ni še nikdar grešil, ali bolje povedano, ki ni še nikoli nikogar imel rad. Kajti prava težava prilike o izgubljenem sinu in ovci so pra

Menda ste že ugotovili, da je življenje težko . Če je tako, ste osvojili eno najbolj pomembnih človekovih odkritij. Ne zafrkavam, vedeti to je nekaj ključnega, da vemo, kako se življenja sploh lotiti. In če ste hkrati s tem odkrili, da ta njegova težavnost ni nujno nekaj slabega, potem ste lahko hvaležni za svoje starše. Ker ste zadovoljni ljudje. In taki ste, ker so vas prav oni naučili, da človek postane človek v živetju svojih dolžnostih do življenja in do sveta, ne pa v svojih pravicah. Izpolnjevalci želja Gotovo že poznate knjigo Marka Juhanta in Simone Levc, Varuh otrokovih dolžnosti . Če je ne, jo morate, skoraj nujna je za vse, ki se dandanes trudimo z vzgojo. Avtorja zagovarjata tezo, da stoji za današnjimi za življenje nesposobnimi otroki predvsem zmotno prepričanje staršev, da je treba za otroke narediti vse, da jih je treba obvarovati vsakršnega napora in odgovornosti. To prepričanje, ki naj bi bilo sad »ljubezni« do naših otrok, je prineslo na svet »nezadovoljne, pog

Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni , česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend, samo še dva dni, pa bo petek. Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost , ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti,