Obrati

Prilika o bogatašu in revežu Lazarju pravzaprav ni nikakršna pravljica, je veliko bolj pretresljiva zgodba resničnosti, tega, kar se dogaja pod površino stvari in ljudi, vsakdanjosti človekovega življenja. Ni namreč nujno, da je bogataš res bogat, če ima vsega na pretek, toliko, da mu stvari padajo z mize. In ni nujno, da je revež samo nekdo, ki prosi pri vratih, pa ne dobi tistega, za kar prosi. Prilika sama od sebe vabi, naj za trenutek zamenjamo perspektivo. V perspektivi večnosti so namreč stvari obratne: revež je v »Abrahamovem naročju«, medtem ko bogataš trpi silne muke. Toda to ni samo podoba prihodnosti, tudi podoba sedanjosti je.

Razlika med revežem in bogatašem je namreč očividna že na prvi pogled. Medtem ko revež vidi bogataša, saj vendar gleda na njegovo mizo, bogataš sploh ne vidi reveža. Revež torej ima brata, ki ga potrebuje, bogataš pa nima nikogar, ker si – tragično – misli, da nikogar ne potrebuje; saj ima vendar škrlat in dragoceno tkanino. V tem je njegova beda, večja kot je beda lakote in ran ubogega Lazarja: beda starejšega brata (Lk 15,28), ki je v resnici večji revež od izgubljenega sina, ker je sam in ker tudi želi sam ostati.

Občutljivost

Najpomembnejša poanta prilike je torej najprej v tem, da sem sam revež, dokler živim sam, dokler se mi zdi, da tistega pred vrati ne potrebujem – da torej samo on potrebuje mene. »Ni dobro za človeka, da je sam,« (1 Mz 2,18) pa ne samo, kadar mi je drugi človek všeč, ampak tudi ko mi ni, ko ga ne maram, ko mi je odvraten, poln čirov in ran, tudi takrat ga potrebujem, morda bolj kot kdajkoli prej.

Začne pa se s tem, da najprej vidim reveža pred svojimi vrati – reveža, ki ne prosi nujno denarja za vino ali cigarete, lahko tudi tistega, ki me doma prosi za pozornost, za čas, za nežnost, za bližino – da ga torej opazim, da sem občutljiv zanj in za njegove potrebe, najprej s tem. Kajti s tem se začne dobrota. Ne z denarjem, ki ga komu stisnem v roko, temveč z občutljivostjo za človeka, ki je del mojega življenja, s spoštovanjem do njegove zgodbe. S tem pokažem, da ga potrebujem. Ker ga res. Brez njega namreč nikakor nisem bogataš, samo revež z bogastvom sem. In revež tudi ostanem, če nimam nikogar, s komer bi ga delil.

Moj brat

Zato je revež pred vrati v resnici moj brat (Lk 15,32), enako reven, kakor sem jaz, če on nima mene. Če to razumem, potem bom tudi razumel, da je njegova prošnja namenjena meni, v bistvu tudi prošnja zame. Ker bom s tem, da ga bom imel, dobil točno tisto, kar v resnici potrebujem, pa čeprav se mi ne zdi tako. Potem bom pač razumel, da je vsak revež na mojih vratih, poslanec Boga, ki skrbi za mojo revščino.

(misel ob 26. navadni nedelji, leto C)