Odgovor na obtožbo narave


Roko na srce, današnji človek je res »krivični oskrbnik«. Nekoč se je veliko bolj zavedal, da ni njegovo, kar ima na voljo, danes se mu zdi, da je drugače, da je postal »gospodar« sveta in življenja, da ni le oskrbnik in da zato lahko s tem počne, kar se mu pač zahoče. Vemo, kam nas je prineslo takšno razmišljanje, človek je zelo slab gospodar, poglejte skozi okno, poglejte na splet, v kakšne ekstreme nas je privedla človekova samopašnost. Orkani in vročina in nestabilno vreme niso največji problem, niti niso največji problem migranti, ki se zgrinjajo v Evropo zaradi vseh teh naravnih sprememb. Največja težava pri vsem skupaj je tisto, kar je vzrok vseh teh stvari, namreč lakomnost zahodnega sveta, ta neprestana sla po razkošju, po tem, da bi imeli vedno več in več.

Kajti tega, kar imamo danes pred vrati, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, pogoltna požrešnost naših želodcev je ustvarila svet, ki ga imamo danes. Zaradi nje je preveč posekanih gozdov in ognji v Amazoniji, zaradi nje je povsod preveč plastike in smeti, preveč izpuhov in še česa, kar nam ni všeč, a toleriramo, ker je pač to cena lagodnega življenja. Lagodnega, razkošnega, ne normalnega življenja. Torej težava ni v normalni porabi dobrin, problem je v luksuzu, v pretiravanju.

Mar nas ne ta čas že dolgo toži, da zapravljamo njegovo premoženje? (Lk 16,1) Mar ni vedno glasnejši? Mar ne zahteva od nas primernega odgovora?

Odgovor na obtožbe

V resnici ne potrebujemo toliko, kolikor imamo. V resnici vemo, da nas tisto »preveč«, luksuz, ki ga imamo, samo teži, ovira, obremenjuje nas. Samo pomislite, koliko skrbi ima v življenju bogataš in koliko revež, pa boste videli, da je res tako.

Ta čas in vse, kar nas v njem obremenjuje, je zato glasni, čeprav molčeči poziv k spreobrnjenju, k drugačnemu ravnanju, k obratu logike, kakor smo je bili vajeni vse doslej. Če povemo bolj konkretno, k dajanju namesto k prejemanju in kopičenju premoženja, k zavedanju, da je slednje očitno bolj smrtonosno, kot smo si mislili doslej, tudi če pustimo na strani debato o posmrtnem življenju. Že tu, na zemlji, ta logika očitno ne pelje drugam kot k uničenju.

Oskrbnikova prebrisanost

Jezus ob tem prihaja naproti s primerom ravnanja »krivičnega oskrbnika«, ki si je s premoženjem, ki ni bilo njegovo, prebrisano pridobil prijateljev za čas po tem, ko bo odpuščen. Ker je premoženje, ki ni naše, ki smo si ga le izposodili od Boga in naših otrok, namenjeno točno temu: da si z njim nekaj ustvarimo, da z njim nekaj postanemo, da si pridobimo prijateljev. In to je mogoče z dajanjem, ne s prejemanjem, ne s kopičenjem, z njima je ravno narobe. Več kot imaš premoženja, manj imaš prijateljev in več sovražnikov.

Četudi dajanje boli, je ta bolečina pravzaprav lažniva prevara, če vemo, da nič od tega, kar imamo, ni naše. Samo na kreditu smo. Kupímo z njim tisto, česar ne bo treba vrniti, ko bomo izdihnili in se povrnili v zemljo.

(misel ob 25. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro