Preskoči na glavno vsebino

Odgovor na obtožbo narave


Roko na srce, današnji človek je res »krivični oskrbnik«. Nekoč se je veliko bolj zavedal, da ni njegovo, kar ima na voljo, danes se mu zdi, da je drugače, da je postal »gospodar« sveta in življenja, da ni le oskrbnik in da zato lahko s tem počne, kar se mu pač zahoče. Vemo, kam nas je prineslo takšno razmišljanje, človek je zelo slab gospodar, poglejte skozi okno, poglejte na splet, v kakšne ekstreme nas je privedla človekova samopašnost. Orkani in vročina in nestabilno vreme niso največji problem, niti niso največji problem migranti, ki se zgrinjajo v Evropo zaradi vseh teh naravnih sprememb. Največja težava pri vsem skupaj je tisto, kar je vzrok vseh teh stvari, namreč lakomnost zahodnega sveta, ta neprestana sla po razkošju, po tem, da bi imeli vedno več in več.

Kajti tega, kar imamo danes pred vrati, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, pogoltna požrešnost naših želodcev je ustvarila svet, ki ga imamo danes. Zaradi nje je preveč posekanih gozdov in ognji v Amazoniji, zaradi nje je povsod preveč plastike in smeti, preveč izpuhov in še česa, kar nam ni všeč, a toleriramo, ker je pač to cena lagodnega življenja. Lagodnega, razkošnega, ne normalnega življenja. Torej težava ni v normalni porabi dobrin, problem je v luksuzu, v pretiravanju.

Mar nas ne ta čas že dolgo toži, da zapravljamo njegovo premoženje? (Lk 16,1) Mar ni vedno glasnejši? Mar ne zahteva od nas primernega odgovora?

Odgovor na obtožbe

V resnici ne potrebujemo toliko, kolikor imamo. V resnici vemo, da nas tisto »preveč«, luksuz, ki ga imamo, samo teži, ovira, obremenjuje nas. Samo pomislite, koliko skrbi ima v življenju bogataš in koliko revež, pa boste videli, da je res tako.

Ta čas in vse, kar nas v njem obremenjuje, je zato glasni, čeprav molčeči poziv k spreobrnjenju, k drugačnemu ravnanju, k obratu logike, kakor smo je bili vajeni vse doslej. Če povemo bolj konkretno, k dajanju namesto k prejemanju in kopičenju premoženja, k zavedanju, da je slednje očitno bolj smrtonosno, kot smo si mislili doslej, tudi če pustimo na strani debato o posmrtnem življenju. Že tu, na zemlji, ta logika očitno ne pelje drugam kot k uničenju.

Oskrbnikova prebrisanost

Jezus ob tem prihaja naproti s primerom ravnanja »krivičnega oskrbnika«, ki si je s premoženjem, ki ni bilo njegovo, prebrisano pridobil prijateljev za čas po tem, ko bo odpuščen. Ker je premoženje, ki ni naše, ki smo si ga le izposodili od Boga in naših otrok, namenjeno točno temu: da si z njim nekaj ustvarimo, da z njim nekaj postanemo, da si pridobimo prijateljev. In to je mogoče z dajanjem, ne s prejemanjem, ne s kopičenjem, z njima je ravno narobe. Več kot imaš premoženja, manj imaš prijateljev in več sovražnikov.

Četudi dajanje boli, je ta bolečina pravzaprav lažniva prevara, če vemo, da nič od tega, kar imamo, ni naše. Samo na kreditu smo. Kupímo z njim tisto, česar ne bo treba vrniti, ko bomo izdihnili in se povrnili v zemljo.

(misel ob 25. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej