Besede za srce

Na veliko se dandanes išče raznoraznih rešitev za človeštvo in Zemljo. Tuhtamo in se pogovarjamo, kaj bi bilo treba narediti, kako bi kaj spremenili, prirejamo konference, pritrjujemo zamaške, gremo se recikliranje, obsojamo, protestiramo, nič pa se ne spremeni zato, ker vemo , kaj je naš edini problem, da je tako, kot je, pa ob vsem vseeno delamo, kakor da ne vemo zanj.  Demon se skriva v prijetnosti  Če bi hoteli rešiti vse, kar je hudega in težkega na svetu, če bi hoteli odpraviti revščino in rešiti naravo, bi se samo morali odpovedati svojemu razkošju . Nič drugega ne bi bilo treba narediti, samo to. Tega pa noče nihče. In se zato delamo, kakor da rešitve ni.  Nekaj demonskega je v tem, nekaj hudičevega, delati nekaj, za kar vemo, da je narobe, pa vseeno ne nehamo s tem. Demon se rad skriva v prijetnosti , v udobju. Tako nam je težko to opustiti, tako težko zarezati v lasten luksuz, da smo se prepričali, da s tem ni nič narobe. In je tako kakor v evangeliju, da se nek...

Roko na srce, današnji človek je res »krivični oskrbnik«. Nekoč se je veliko bolj zavedal, da ni njegovo, kar ima na voljo, danes se mu zdi, da je drugače, da je postal »gospodar« sveta in življenja, da ni le oskrbnik in da zato lahko s tem počne, kar se mu pač zahoče. Vemo, kam nas je prineslo takšno razmišljanje, človek je zelo slab gospodar, poglejte skozi okno, poglejte na splet, v kakšne ekstreme nas je privedla človekova samopašnost. Orkani in vročina in nestabilno vreme niso največji problem, niti niso največji problem migranti, ki se zgrinjajo v Evropo zaradi vseh teh naravnih sprememb. Največja težava pri vsem skupaj je tisto, kar je vzrok vseh teh stvari, namreč lakomnost zahodnega sveta, ta neprestana sla po razkošju, po tem, da bi imeli vedno več in več. Kajti tega, kar imamo danes pred vrati, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, pogoltna požrešnost naših želodcev je ustvarila svet, ki ga imamo danes. Zaradi nje je preveč posekanih ...

Vedno več strokovnjakov prihaja do bolečega dejstva. Podnebnih sprememb ne bo ustavilo na tisoče vetrnih ali sončnih elektrarn, niti jih ne bodo omilili električni avtomobili, niti ločevanje odpadkov, ampak tisti trenutek, ko se bomo začeli odpovedovati svojemu luksuzu. Kajti tega, kar imamo danes, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, tista pogoltna požrešnost po imeti več in več. Zaradi nje je preveč posekanih gozdov, preveč plastike in smeti, preveč izpuhov in še česa, kar nam ni všeč, a toleriramo, ker je pač to cena lagodnega življenja. Lagodnega, razkošnega, ne normalnega življenja. Kajti tisto, kar plava v oceanih, je očitno nekaj, česar imamo preveč, nekaj, česar ne potrebujemo. Tisto, kar se kopiči na smetiščih, ravno tako. Kdo bi sicer zavrgel nekaj, kar je še uporabno? Čas in razmere, v katere smo vstopili, so naš Janez Krstnik in njihova pridiga je zastrašujoča. Prisilili so nas, da smo razumeli: treba je nekaj storiti in to je treb...