Demon luksuza

Na veliko se dandanes išče raznoraznih rešitev za človeštvo in Zemljo. Tuhtamo in se pogovarjamo, kaj bi bilo treba narediti, kako bi kaj spremenili, prirejamo konference, pritrjujemo zamaške, gremo se recikliranje, obsojamo, protestiramo, nič pa se ne spremeni zato, ker vemo, kaj je naš edini problem, da je tako, kot je, pa ob vsem vseeno delamo, kakor da ne vemo zanj. 

Demon se skriva v prijetnosti 

Če bi hoteli rešiti vse, kar je hudega in težkega na svetu, če bi hoteli odpraviti revščino in rešiti naravo, bi se samo morali odpovedati svojemu razkošju. Nič drugega ne bi bilo treba narediti, samo to. Tega pa noče nihče. In se zato delamo, kakor da rešitve ni. 

Nekaj demonskega je v tem, nekaj hudičevega, delati nekaj, za kar vemo, da je narobe, pa vseeno ne nehamo s tem. Demon se rad skriva v prijetnosti, v udobju. Tako nam je težko to opustiti, tako težko zarezati v lasten luksuz, da smo se prepričali, da s tem ni nič narobe. In je tako kakor v evangeliju, da se nek obsedeni znajde sredi shodnice, molitvenega prostora, kamor sploh ne bi smel stopiti, kamor mu sploh ne bi smeli dovoliti. In tam sedi potuhnjen v svoj lastni mir in prav, kakor da je nedolžen vernik. Vse dokler … 

Resnica 

V svoji pravi luči se pokaže šele kot reakcija na Jezusovo pridigo, ki je bila polna »oblasti«, polna resnice, bi lahko rekli, polna vsega tistega, kar so ljudje morali slišati, pa doslej niso (hoteli). Resnica vedno razkrinka demona. Ko je v njem kaj narobe, iz človeka kakor iz užaljenega najstnika vedno bruhne gnev, z njim se poskuša braniti. Vsem se nam upira potruditi se, odreči se čemu v korist drugega, tako zelo, da nam demon poboljšanje, spremembo, spreobrnjenje, za katerega vemo, da ga potrebujemo, poskuša narisati kakor nekaj katastrofalnega za nas: »Si nas prišel pokončat?« (Mr 1,24) 

»Jezus pa mu je zapovedal: 'Umolkni in pojdi iz njega!'« (Mr 1,25) 

Demon se rad skriva v prijetnosti, v udobju, in nas prepričuje, da brez njega ne moremo, zato so mu že mnogi očetje pred nami poskušali zapreti usta s postom, z askezo, z odpovedovanjem vsemu, kar nas priteguje v udobje – ne, ker bi hoteli samega sebe zaničevati ali ker si ne bi pustili česa privoščiti, temveč ker se tako spozna, ali si v neki prijetni stvari svoboden ali suženj. Ker se lahko svobodni iz ljubezni vsemu odreče, suženj pač ne. 

Osvobodila nas bo Njegova Beseda. »Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« (Mr 1,27) Njemu verjemimo bolj kot sebi in bomo živeli bolje.

(misel na 4. navadno nedeljo, leto B)