Besede za srce

Težka prilika. Govori o nagibu vseh časov, posebno pa sedanjega, da ljudje iz svojega življenja – vinograda, ki smo ga dobili v obdelovanje samo za določen čas – odstranimo Boga. »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!« (Mt 21,38). Ubiti Boga je vedno naša velika skušnjava. Če povem drugače, odstraniti iz svojega življenja absolutno, presežno, odstraniti avtoriteto, red, zapovedi, zakone, pravila – vse, kar nas na nek način nadzoruje in omejuje. Zdi se nam pač, da nas omejevanje zatira , da imamo zaradi njega nečesa manj . Da smo manj uresničeni, ko vsem našim željam in gonom ni zadoščeno. Zato si želimo ubiti Boga. Razumemo ga kot zatiralca naše svobode.  Življenje brez presežnega  Toda če smo čisto iskreni, vidimo, da to ne deluje. S tem ko človek ubije Boga, ko simbolično zapre vrata presežnemu, pride do paradoksa: viničarji mislijo, da bodo z umorom dediča pridobili vse, kar si želijo, na koncu pa izgubijo vinograd. Ko človek izbriše pojem svetega...

» Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. « (Mt 16,17)  Petrova zgodba je povest, kako iz sužnosti svojega življenja stopiti v svobodo, h kateri nas kliče Kristus, v katero nas po svojem tihem glasu v vesti vodi Sveti Duh. In On nas vodi drugače kakor to počneta »meso in kri«.  »Meso in kri« je izraz, s katerim evangelist označuje človeškost , katere del je tudi slehernikovo zelo omejeno razumevanje življenja, tako pogosto zaznamovano s strahom in sebičnostjo. Prav ta je velikokrat človeku ovira, da bi delal dobre, plemenite, preudarne stvari, in zaradi katere se človek tako pogosto slabo, kratkoročno, nespametno odloča, tako da izbira hipno korist, ne meneč se za posledice svojih odločitev. »Meso in kri« tako človeka zlahka pahneta v suženjstvo svojih občutkov, v sovraštvo, v jezo, v strah, v zamero.  Ponazoritev tega stanja je dogodek na jezeru po Jezusovem vstajenju (Jn 21,15-19). Peter, obtežen s svojo nap...

» Starši so prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: ›Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu‹, in da bi dali v daritev ›dve grlici ali dva golobčka‹, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. « (Lk 2,22-24) Darovanje otrok je bilo v starodavnih časih nekaj zelo običajnega. Da bi si zagotovili dobro letino, da bi se odkrižali slabega vremena, da se ne bi zamerili bogovom ali pa samo zaradi praznika, so antična ljudstva žrtvovala svoje otroke. Arheologi ugibajo, da naj bi recimo Azteki žrtvovali vsakega petega otroka. Nato je nastopil Abraham. Ta je tudi menil, da mora svojega edinca Izaka žrtvovati kakor vsi okoliški narodi. Potem pa je prišel Božji načrt. Judovski Bog je to kot nekaj nehumanega prepovedal, v zameno pa naj bi ljudje žrtvovali živali (1 Mz 22), ki naj bi umrle namesto otrok. S tem je hotel pokazati, kako nekaj dragocenega je človeško, posebej otrokovo življenje.  Bogovi sedanjosti  Bogovi današnjega časa...

Ne morem se izogniti vtisu, da pogovor med Jezusom in Pilatom – čeprav se dogaja tik med sodnim procesom, ki naj bi Jezusa stal življenja – poteka v malce ironičnem tonu. Kakor da bi Pilat hotel Jezusu pokazati, kako zelo pomemben je in kakor da bi se Jezus temu malce posmehoval. Iz Jezusa – nasprotno od Pilata, ki je pod pritiskom tega, kako se bo odločil, kajti od tega je bila verjetno odvisna tudi njegova kariera – veje svoboda, saj pač ni nikomur podrejen, ničesar se ne boji, ni mu treba skrbeti, ali mu je njegova oblast ogrožena, niti njegova moč, niti njegov vpliv, kajti On je kralj tako, da »pričuje za resnico«. Da je resnica njegov temelj, njegov edini Kralj. Nebesno daleč od Pilata.  S tem, ko je bil takega pričevanja sposoben v trenutku, ko se je odločalo o njegovi smrti ali oprostitvi, je podal svojevrstno pričevanje za svoje učence. Biti dovolj svoboden je mogoče samo tako, da se udinjaš edinole resnici, edinole temu, kar je tvoj moralni imperativ , ničemur in nikomur d...

Kako lepo sporočilo danes nosi evangelij: v svojem življenju, v svojem življenjskem poslanstvu ni treba narediti nič drugega, kakor da človek vrže svoje stvari v zemljo. Da torej naredi, kar more, kar je v okviru njegovih moči, potem pa rezultat preda v Božje roke. To je dovolj. »Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu.« (Mr 4,28)  Čeprav to zveni tako osvobajajoče, da bi si končno utegnili oddahniti od neprestanega sekiranja, se za to vseeno le stežka odločimo. Raje se sekiramo in si očitamo, če nismo zadostili svojim nenormalno visokim standardom. Ti so ponavadi veliko višji od naših sposobnosti , verjetno zato, ker teh standardov nismo pridobili od znotraj, torej od Boga, temveč od ljudi, privzgojila, udomačila nam jih je družba s svojimi pričakovanji.  In zato razumemo, v čem je težava, da tega nočemo sprejeti: prav sam rezultat , s katerim v takem primeru – ko torej opustimo nadzor nad stvarmi, ki sploh niso v naši moči – nismo zadovolj...

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (...

Na veliko se dandanes išče raznoraznih rešitev za človeštvo in Zemljo. Tuhtamo in se pogovarjamo, kaj bi bilo treba narediti, kako bi kaj spremenili, prirejamo konference, pritrjujemo zamaške, gremo se recikliranje, obsojamo, protestiramo, nič pa se ne spremeni zato, ker vemo , kaj je naš edini problem, da je tako, kot je, pa ob vsem vseeno delamo, kakor da ne vemo zanj.  Demon se skriva v prijetnosti  Če bi hoteli rešiti vse, kar je hudega in težkega na svetu, če bi hoteli odpraviti revščino in rešiti naravo, bi se samo morali odpovedati svojemu razkošju . Nič drugega ne bi bilo treba narediti, samo to. Tega pa noče nihče. In se zato delamo, kakor da rešitve ni.  Nekaj demonskega je v tem, nekaj hudičevega, delati nekaj, za kar vemo, da je narobe, pa vseeno ne nehamo s tem. Demon se rad skriva v prijetnosti , v udobju. Tako nam je težko to opustiti, tako težko zarezati v lasten luksuz, da smo se prepričali, da s tem ni nič narobe. In je tako kakor v evangeliju, da se nek...

» Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi. « (Jn 14,21)  Z zapovedmi imamo danes velike težave, menda se je tako zgodilo zaradi splošnega vzdušja »svobode«, ki smo si ga izborili, v slogu stavka: »Meni nihče ne bo ukazoval, kaj smem in kaj ne, saj sem vendar svoboden človek.« Kar nakazuje, da gre pri zapovedih predvsem za problem pojmovanja, kaj je sploh to »svoboda« …  Kaj je svoboda  Svoboden človek naj bi bil torej brez zapovedi, recimo temu brez nekega skupnega dogovora. Kajti zapovedi, dogovori, pravila v našem pojmovanju (kakor odrasle najstnike) človeka utesnjujejo, v neki zavezi pač ne moremo delati vsega, kar bi si želeli. Vendar pa v nasprotju s splošnim prepričanjem »delati, kar hočeš« sploh ni svoboda. Vsi smo že ugotovili, da take vrste »svoboda« sicer resda ne omejuje nas, vendar ubija svobodo drugim ljudem. Da zmore svoboda vsakega človeka preživeti v mejah dostojnosti, zato potrebujemo pravila, zapovedi, če želite.  Vendar ne samo to. »Kdor...

» Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo .« (Lk 24,51)  Kristus gre. Tako kot velikokrat, umakne se in nas pusti same. Kako kruto in krivično, pustiti človeka samega! Toda ne izgine, samo umakne se, da bi enkrat nehali računati nanj in na njegove nasvete in začeli živeti sami. Da bi odrasli , če drugače povem.  Te odraslosti nam konkretno manjka, kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba. Prav ta nedavna podoba je portret sedanjega človeka, ki kakor prvi Adam vedno kaže na nekoga drugega in prelaga krivdo. Je pač težko živeti kot svoboden človek, veliko raje imamo nad seboj rabotne priganjače, pod njimi sicer trpimo, a se s tem znebimo še večje...

Resnica je neugnana gospa, se vam ne zdi? Kakor ptica, ki ji lahko le sledimo in je nikdar ne moremo ujeti. Táko je naše življenje, oprezati za njo, pazljivo poslušati, da bi jo bogve kje odkrili, tudi gledati nam jo je morda dano za trenutek, jo zaslutiti, ji nato slediti, ujeti pa je ne bomo mogli. Vedno bomo ostali nekje za njo. Zato je naše življenje vedno pot, nastajanje.  In Jezus je morda zato kot ptica, kot resnica se izmika, ne da se ga ujeti. »Moje kraljestvo ni od tega sveta,« (Jn 18,36) pravi, vedno, kadar ga hočemo imeti v oblasti, kadar si ga hočemo prikrojiti po svoje, kakor Pilat, pred katerim stoji na zagovoru. Jezus pa je izmuzljiv: » Ti praviš, da sem kralj.« (Jn 18,37) On pa je nekdo drug.  Kralj svobode  Zvest samemu sebi in temu, kar mu žari v prsih! Oh, Jezus, kako lažje bi prišel skozi življenje, kako lažje bi ljudem zavladal, če ne bi bil tako zelo zahteven in kompliciran. Ne težak v pravilih, temveč v svobodi, ki si jo pustil človeku, da te išče,...

V eni izmed oddaj ob 30-letnici slovenske države je voditelj vprašal sogovornika, bil je eden od politikov, ki so tkali obleko mlade države, ali se mu ne zdi, da je Slovenija razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Krilatica, o kateri te čase veliko govorimo. Odgovor ga je nekoliko presenetil, to se je videlo, gost je dejal, po spominu pišem, da so različna mnenja v demokraciji nekaj povsem normalnega – celo zaželenega. Je pa res, da smo bili dolga leta vajeni živeti v družbi, v kateri vsi mislijo – oziroma morajo misliti – enako. In smo zato prepričani, da bi tako moralo biti tudi sedaj, da se zato zdi, da je družba razdeljena. Pa je samo normalna. Taka, kot mora biti, pluralna, torej, in da je v vsem tem bolj bistveno vprašanje, koliko smo sposobni ljudje različnih mnenj primerno sobivati.  Biti oznanjevalec  Izredno spoštovanja vredna, »demokratična« Kristusova poteza se pojavi tudi v evangeliju, v katerem se ne izkaže samo, da vsi ne delijo njegovega mnenja, ampak da je nasprot...

Ime mu je »Duh resnice« (Jn 15,26), Svetemu Duhu namreč, »neznanemu Bogu«, ki hodi skozi naše življenje, kot je nekoč Jezus, ki ozdravlja, kot je nekoč Jezus, ki govori iste stvari, kot jih je Jezus; vse torej, kar dela tudi resnica, zato mu je Jezus dal tako ime. »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37)  Duh ogledala  Tako so Jezusovi učenci danes tisti, ki sledijo Njemu, ki sledijo Resnici. Grška beseda zanjo, aletheia , dobesedno pomeni »nekaj, kar ni (več) skrito«, nekaj, kar je kdo osvetlil in razkril. To dela Sveti Duh, On je Nekdo, ki pokaže na stvari, kakršne so, brez posebnega komentarja. Ki ravno zato izziva, provocira, vznemirja, saj radi živimo mirno življenje pretvarjanja , da smo nekaj, kar si mislimo, da smo, bolje povedano, kar si želimo ali kar si od nas želijo drugi. On pa nas zbuja, ko nam stavi pred oči resnico, ogledalo, saj je človek vedno nepopolno, nedokončano bitje in je soočanje z lastno resnico edino, kar mu daje rasti.  Njemu je torej...

Precej sumničavo se mi je privzdignila obrv, ko sem oni dan bral o tem, kako so na Twitterju ukinili Trumpov račun, za vedno, baje. Pa ne da bi z njim in njegovimi idejami simpatiziral, še zdaleč ne, a me je to spomnilo na podoben dogodek, ko je Facebook recimo lepega dne ukinil profil Družine ali ko je taisti spletni magnat onemogočil duhovnikom po spletu prenašati maše. Ne samo, da je v nevarnosti tako cenjena »svoboda govora«, hudo je, da se je nekdo, beri: nek človek, ki si misli, da ima oblast, postavil za razsodnika, kaj je za svet dobro in kaj ne – in to čisto po svojem okusu. Ki je morda čisto pravi okus, le da ni on tisti, ki ima to oblast, povedati, kaj je dobro in kaj je slabo.  Stopiti v shodnico  Jezusov način je nekoliko drugačen. Ta v soboto, na sveti dan, stopi v shodnico (sinagogo) in uči, tako da strmijo nad njegovo besedo, polna oblasti je (Mr 1,22), še bolje rečeno, polna moči . Zanimivo pa, da se v shodnici, v svetem prostoru, pojavi tudi nečisti, zli duh,...

Tako smo zaključili naše prejšnje razmišljanje, da gre pri delu v vinogradu v bistvu za spreobrnjenje našega srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na samo najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp.« (Mt 21,33) Gre za resno delo, za napor, za poslanstvo, da s tem posestvom nekaj naredimo, preden ga bo treba ob smrti vrniti.  Človekovo zlo  Vendar je ta zgodba večinokrat drugačna od pravljic s srečnim koncem, navzkriž Božji dobroti se množi človekovo zlo. Pod roko mi zadnje čase pride vedno več knjig, sodobnih zgodb, menda govorijo o našem času, v njih nastopajo osebe, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, pa se zaradi ne vem česa že – tragika človekove svobode – temu odpovedujejo in izbirajo rešitve, za katere tudi sami vedo, da so napačne. Dva sta zaljubljena, vidi se, da sta ustvarjena drug za drugega, pa se kar naprej pribl...

Enkrat mora priti do trenutka, ko otroci odletijo iz gnezda, ravno tako mora priti do trenutka, ko se Bog umakne, ker je že povedal, kar je mislil, in nas pusti leteti same. Zaradi zaupanja , ne zaradi brezbrižnosti, zato, da bi končno začeli živeti kot odrasli ljudje, odgovorni za svoja dejanja. Strah pred odraslostjo Zato Jezus odhaja. Njegovi učenci pa v zrak! »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« (Jn 14,5.8) Kakor apostoli si tudi mi želimo in pričakujemo podrobna navodila, kam naj gremo, kako naj se obnašamo, se odločamo, vedno znova in že dolgo je tako. Tudi če pustimo ob strani tiste edine knjige, ki se še dobro prodajajo, »Sto navad uspešnih ljudi«, »Kako uspeti v življenju« in podobne priročnike, smo ob zadnjem dogajanju ljudje res morali odkriti, da kljub svojim letom še zdaleč nismo odrasli. Da smo samo veliki otroci , ki smo punčke zamenjali za otroke in palice za pištole, obnašamo pa se še vedno enako k...

Kakor gobe po dežju vznikajo v negotovih časih razne teorije zarote in svarila, zemlja je za takšne ideje danes zelo plodna in nisem prepričan, če so res namenjene temu, da bi nas obvarovale hudega in nas prepričale v resnico. Celo nasprotno, mislim, da so takšnile hudi časi dobra priložnost za vse »tatove in roparje«, ker ljudje, ko nas je strah in ko ne vemo, kaj bi, tako radi pritečemo kot ovce k pastirju , tudi če v stajo »spleza od drugod« (Jn 10,1). In danes je res veliko možnosti za strah. In veliko možnosti za napako, ker je veliko »odrešenikov«, vedno več je »vrat«, skozi katera naj bi se rešili (Jn 10,9). Katera so prava? Kateri je pravi pastir? Najti razliko Jasno je treba razumeti razliko, pravi Jezus, samo eden je pastir, drugi so tatovi in roparji. Tat »krade, kolje in uničuje,« pastir pa prihaja, da »bi imeli življenje.« (Jn 10,10) Pomembno je, kaj ima kdo za bregom, pardon, za vrati, ljubezen ali korist, kajti tako naj bi zlahka ugotovili, komu v življenju sl...

Tri skušnjave, vedno iste, večno stare kakor človekovo srce. V svoji človeškosti se z njimi sooči tudi Jezus. Gre za njegovo življenjsko izbiro, ne le za stvar trenutka, za smer njegove poti, za bistvene točke njegovega življenja, ki naj bi pomagale k odločitvi tudi vsakemu njegovemu učencu. Gre za odločitev proti zlu in za Boga. Matej te Jezusove odločitve zapiše kot upor skušnjavam , ki je upor zlu v sebi , na začetku nerazpoznavnemu in nenevarnemu, da bi ga njegovi učenci znali razpoznavati in se ob življenjskih vprašanjih prav odločati. Gre namreč za stvari, ki od samega začetka, preko njegovih izbir, določajo človekovo pot. Sebičnost Prva skušnjava, prva globoka človekova želja je kruh iz kamnov ali »reši samega sebe«. Prva stvar, na katero se obesi zlo, je vedno naš prastrah po izgubi življenja, ki nam je seveda dan, da bi svoje življenje varovali kot nekaj svetega, ne pa zato, da bi ga zadržali zase. Zlo nas najprej navdušuje za sebičnost , in sicer tako, da nam ljubezen,...

Ni bil brez dvomov, ni mu bilo vse jasno in že vnaprej vse znano. Jezus ni bil, kakor si morda večkrat napačno predstavljamo, nekakšen robot, ki bi slepo izvrševal ukaze Najvišjega, četudi svojega Očeta. Ni bil pahnjen v svoje poslanstvo. Nikakor, kakor vsakdo je tudi on moral tehtati stvari, razmišljati, iskati, se spraševati, dvomiti, tudi on je imel pred seboj več različic svojega življenja. Tesar , kakor je morda upal Jožef (Mr 6,3), farizej , izkazal se je na izpitu pri dvanajstih letih (Lk 2,47), morda še kaka druga, neznana varianta. Seveda se mu je zdelo, kaj bi bilo prav narediti, droben glasek v prsih mu je govoril o tem, in če je povezal svoje sposobnosti in željo, tisti namig o lastnem poslanstvu, potem je tudi vedel , kam. Toda človek med tehtanjem išče še kak namig, do iskre nedvoumnosti mora priti. Prav tisto soboto, ki ni bila drugačna kakor prejšnje, je vendarle našel mesto zase (Lk 4,17). Posvetilo se mu je. Ko je bral: »mazilil me je … poslal me je …« (Lk 4,18)...

Na prvi pogled ni videti, da bi živeli sredi kakšne posebno velike stiske, navsezadnje imamo lepo življenje, tudi vojne in potresi so se nam ognili, torej je konec vsega še daleč. Po drugi strani razmišljam, ali ni še večja stiska kot vojna in potres tista tema, v kateri hodimo dandanes, tema brez zvezd, ki povejo, kje se nahajaš in kam moraš iti. Tema, ki te strese tako močno, da ne veš, kaj je prav in kaj narobe, da se nimaš na kaj nasloniti, da ni trdne točke, po kateri bi ravnal svoje življenje, ker je vse na izbiro in zato vse negotovo. V imenu svobode smo si sklatili zvezde z neba in ostali v temi. Nekateri še ne vedo, da smo v temi, tisti, ki še naprej živijo v siju praznih luči potrošništva in individualizma, da ne rečem egoizma. Ne razumejo, da je vse to z uspehi in zabavo in imetjem tako zelo minljivo in prazno, da so sami, ko pritrjujejo zdaj tej, zdaj oni resnici, misleč, da jim bo to ohranilo položaj ali življenje. Ostali, tisti, ki vedo, da so v temi, iščejo, oprez...

Razmislek o modernem suženjstvu Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka , v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kri...