V iskanju svobode


»Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.« (Jn 14,21) 

Z zapovedmi imamo danes velike težave, menda se je tako zgodilo zaradi splošnega vzdušja »svobode«, ki smo si ga izborili, v slogu stavka: »Meni nihče ne bo ukazoval, kaj smem in kaj ne, saj sem vendar svoboden človek.« Kar nakazuje, da gre pri zapovedih predvsem za problem pojmovanja, kaj je sploh to »svoboda« … 

Kaj je svoboda 

Svoboden človek naj bi bil torej brez zapovedi, recimo temu brez nekega skupnega dogovora. Kajti zapovedi, dogovori, pravila v našem pojmovanju (kakor odrasle najstnike) človeka utesnjujejo, v neki zavezi pač ne moremo delati vsega, kar bi si želeli. Vendar pa v nasprotju s splošnim prepričanjem »delati, kar hočeš« sploh ni svoboda. Vsi smo že ugotovili, da take vrste »svoboda« sicer resda ne omejuje nas, vendar ubija svobodo drugim ljudem. Da zmore svoboda vsakega človeka preživeti v mejah dostojnosti, zato potrebujemo pravila, zapovedi, če želite. 

Vendar ne samo to. »Kdor razume svobodo le kot možnost, da dela, kar hoče, je pogosto tudi priklenjen na lastne želje.« In te ga v resnici omejujejo, ne pa osvobajajo. Tako »resnična svoboda pride do izraza, ko sem sam svoboden, ko se lahko v tej svobodi zavežem za druge, ko se lahko nečemu posvetim ter pozabim nase v služenju ljudem.« (A. Grün) Šele prijateljstvo in ljubezen torej človeka osvobodita navezanosti na lastno življenje. Takrat smo res svobodni: kadar nas pri tem, kar je dobro storiti, ne omejuje to, kar bi radi. Zato je resnična svoboda pravzaprav samo ljubezen. 

Vzeti odnos zares 

Ljubiti pa zato pomeni nek odnos vzeti zares. Zato odnos potrebuje zapovedi. Ne samo, da se v njem – v imenu lastne svobode – ne bi pobili, temveč da bi v njem živeli. In da bi živeli dobro. V ljubezni. Ljubezen je tako v bistvu stvar dogovora, zapovedi, v katerem se moja in svoboda drugega ne borita, temveč drugemu omogočata prostor, da živi. 

Zato nekomu pokažemo, da ga imamo radi tudi in predvsem tako, da se držimo tega, kar smo se zmenili. Da se dobimo, ko se zmenimo. Da se držimo besede, ki smo jo komu dali. Da krotimo svoje želje in strasti in nagone. Takrat v nas stopi Sveti Duh. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.« (Jn 14,15-16) In kjer prebiva On, je vse, kot mora biti.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več