Me nisi spoznal?

Ozračje preveva vsesplošna izgubljenost. Kakor apostoli v paniki zadnje večerje tudi sami vzklikamo: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« (Jn 14,5) Kakor brez kompasa bega sodobni človek sem in tja in ne ve, kam in kako, ostal je brez vrednot, ki naj bi mu dajale mirnost na poti v prihodnost, brez korenin, identitete, resnice, ki bi mu dajala trdnost na tej poti, brez smisla, ki življenju vliva živahnosti in marljivosti. 

Ne vemo! 

Od kod izgubljenost? 

To stanje duha vse skupaj še poslabšuje, saj peha človeka v najrazličnejše ekstreme. V dobi ekstremov živimo, vsi. Ravno ta teden smo duhovniki ugotovili, da tudi Cerkev ne ve, kam in kaj naj stori, ob poplavi vseh mogočih problemov nas grabi panika in tako kot po pravilu nihamo od norega aktivizma do popolne apatije. In si moramo reči, utrujeni od sloga sodobnega življenja, da smo nekje močno zgrešili, da smo pozabili nekaj zelo pomembnega. »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« (Jn 14,9) 

Ne moremo se izgovarjati na povsem zablojeni svet, v katerem živimo, niti na to, da prejšnja generacija ni dobro opravila svojega dela. Naša izgubljenost je sad naše odločitve. Zgrešili smo, ko smo si izbirali Očeta, recimo drugače, svojega Gospoda(rja). Kajti naše vrednote so še vedno tam, kjer so bile, nismo jih pozabili: »Pot, kamor grem, poznate.« (Jn 14,4) Gospod je še vedno tu, kakor prej, ko smo mu še sledili. Samo prepoznali ga nismo kot nekoga, ki je več vreden, pomembnejši od naših želja in udobja, nekoga, ki je vreden žrtev in odpovedi, nasprotovanja, napora, upora temu, da bi bili »kakor vsi«. 

Prepoznati 

Prepoznati ga, to pomeni verovati vanj. A prepoznati ga med množico drugih glasov kot tistega, ki je prava »pot, resnica in življenje«, sploh ni enostavno. Zato je Gospod postavil fokus, ki naj ga imamo, da bomo šli v pravi smeri: Očeta. On pa je tisti, ki daje, ne pa jemlje, tisti, ki dela v tvojo korist in te ne izkorišča, tisti, ki te uči, ne pa hvali, tisti, ki te pomirja in ne raztresa. 

 Kar vodi k Očetu, je torej takšno kot Oče, kar ne, pa vodi proč od njega.

(misel na 5. velikonočno nedeljo, leto A)