Besede za srce

Jezusovi priliki bi lahko dali naslov: kako se je krivični oskrbnik izvlekel iz škripcev. Takole gre zgodba: konec njegovega oskrbništva je bil na vidiku. Preden bi bil odpuščen, je moral ta mož napraviti samo še zaključni račun. In takrat se je oskrbniku posvetilo: »Seveda lahko izgubim oblast nad gospodarjevim premoženjem, toda dokler sem še oskrbnik, si lahko vsaj 'zrihtam' nekaj dobrih zvez, ki mi bodo pomagale živeti naprej, ko bom brezposeln.« In tako izbriše del dolga do njegovega gospodarja. Njemu se to ne pozna, na slabšem bo gospodar, sam pa si je pridobil prijatelje. Zelo prebrisano!  In tule pridemo pred aplikacijo za naše življenje, ki nam jo s to priliko želi pokazati Jezus: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.« (Lk 16,9) Izkoristiti to, kar imamo na voljo, da si s tem pridobimo prijateljev . To je poanta Jezusove zgodbe. Vse izkoristiti, kar imamo na voljo, tudi denar, ki ga začasno še imamo, tudi ž...

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)  Prepustitev  Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz.  Na Jezusu se danes učimo ...

Ozračje preveva vsesplošna izgubljenost. Kakor apostoli v paniki zadnje večerje tudi sami vzklikamo: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« (Jn 14,5) Kakor brez kompasa bega sodobni človek sem in tja in ne ve, kam in kako, ostal je brez vrednot, ki naj bi mu dajale mirnost na poti v prihodnost, brez korenin, identitete, resnice, ki bi mu dajala trdnost na tej poti, brez smisla, ki življenju vliva živahnosti in marljivosti.  Ne vemo!  Od kod izgubljenost?  To stanje duha vse skupaj še poslabšuje, saj peha človeka v najrazličnejše ekstreme. V dobi ekstremov živimo, vsi. Ravno ta teden smo duhovniki ugotovili, da tudi Cerkev ne ve, kam in kaj naj stori, ob poplavi vseh mogočih problemov nas grabi panika in tako kot po pravilu nihamo od norega aktivizma do popolne apatije. In si moramo reči, utrujeni od sloga sodobnega življenja, da smo nekje močno zgrešili, da smo pozabili nekaj zelo pomembnega. »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« (Jn 14,9)...

Zvezda je glavni protagonist dogodkov današnjega praznika, neka luč , ki se je pojavila sredi teme: »Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj.« (Iz 60,2)  Evangelij nam poleg zvezde govori tudi o ljudeh, ki so jo takrat opazili, in o njihovi reakciji. »Ko so modri zagledali zvezdo, so se silno razveselíli.« (Mt 2,10) Razumljivo, saj nam zvezde v noči pomagajo najti pot, nekaj trdnega so, na kar se lahko opremo, na kar lahko računamo, da nas bo pripeljalo do cilja, čeprav smo izgubljeni, čeprav ne vidimo naprej. Ne, ni zaradi zvezd vse v redu in prav, vendar se stvari takrat postavijo na mesto, veš, da je neka pot in da je nek cilj. To je za človeka ključno.  In oni so jo zagledali, zvezdo, ki je morda imela rep, morda pa tudi ne, kajti moralo je iti za očitno precej neopazno znamenje, saj so ga mnogi ljudje tistega časa prezrli, pravzaprav ga ni opazil skoraj nihče, nihče razen modrih z vzhoda , oni pa s...

Morda ste v kaki župniji pod misijonskim križem že kdaj zagledali čuden napis, ki smo se ga do nedavnega verjetno držali prav vsi. Tudi v domači župniji imamo takšen križ, pod katerim piše: »Reši svojo dušo.« Svet je poln takih napisov. Pojdite samo v najbližjo knjigarno, pa boste gotovo našli kakšno knjigo nasvetov, kako biti srečni, kako dobro vzgajati, 10 pravil za dobro življenje itd. V čem je problem takih napisov in nasvetov? Saj si vendar vsi želimo nebes, sreče ali kakorkoli že imenujemo nek svoj daljni cilj. Saj zato smo pa kristjani, ne? V čem je problem takih napisov in nasvetov? V tem, da niso resnični. Nihče se ne more rešiti sam. Nimamo šans. Nikdar ne bomo tako dobri, da bi se mogli rešiti. Rešeni bomo samo kot Cerkev, kot skupnost. Ali pa ne bomo. In to je lekcija, s katero danes Jezus poučuje nekega popolnega fanta. Tale človek, ki je pritekel do Jezusa, je bil fant od fare. Delal je vse, kot je treba. Verjetno je bil redno pri maši, dosledno je ubogal mamo in oč...

» Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. « (Jn 3,14-15) Od zdaj naprej so stvari jasne. Kristusovo mesto je na križu, človekovo mesto pa pod križem. Ker mora Bog svojo ljubezen kazati in ker jo mora človek videti ali pa jo iskati, če je ne vidi. Ker jo mora gledati, da ostane živ. In pridemo do razloga naše vere. To ni naša ljubezen. To je ljubezen Boga . Zato gre Kristus na križ. Da bi ga človek opazil. In da bi imel človek dokaz, kako velika je Božja ljubezen do njega, stalno pred svojimi očmi. Da bi s tem dokazom pred očmi živel svoje življenje. Da bi z njim v obzorju sprejemal svoje odločitve, da bi z njim jedel in pil, delal in počival, odpuščal in prosil odpuščanja, daroval in sprejemal darove, da bi z njim trpel in se veselil. Človek ta dokaz potrebuje, da bi živel in preživel kot človek. Če namreč človek hoče ostati človek, potem ne more imeti za merilo svoje, človeške lju...