Nadvse bela

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik) 

Prepustitev 

Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš, da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz. 

Na Jezusu se danes učimo spremembe, ki jo je pri njem naredila pot, da rečemo drugače, tiste spremembe, ki si je ni izbral sam, ampak ki jo je od njega pričakoval Bog: »Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu.« (Mr 9,3) Za kaj gre? Za spremembo, ki je bolj kot delo človeških rok prepustitev Božjemu, da nas kleše v tisto, kar moramo postati – preko našega življenja in tega, kar to je, preizkušenj, srečanj, porazov, razumevanja, zakaj smo vse to tako zelo potrebovali. 

Trma 

Pustiti mu, da nas On spremeni, pa je nekaj veliko težjega kot delati tisto, s čimer sem se hotel sam spremeniti. Vemo, da ravno zato prave, potrebne spremembe velikokrat spremlja upor in trma, trdovratno kljubovanje in mrzlično iskanje izgovorov. Tako dobro prepoznamo tisto, kar bi v nas moralo biti drugače, tisto, kar v nas želi imeti Bog. 

Morda je zato izredno primeren spremljevalec postnega časa tudi tišina poslušanja, poslušanja drugih in poslušanja življenja, v kateri vsaj za nekaj časa poskušamo preglasiti lastna tolmačenja in cilje ter ubrati pot, ki se nam morda celo upira. 

»Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Mr 9,7)

(misel na 2. postno nedeljo, leto B)