Besede za srce

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)  Prepustitev  Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz.  Na Jezusu se danes učimo ...

Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira zgolj v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti .  Povprečnost  Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti , o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človek...

Duh je odvedel Jezusa v puščavo, »takoj nato,« reče evangelij, po tistem nemara čudežnem dogodku ob krstu v Jordanu. Res, takoj po tistem lepem sporočilu, »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje,« (Mr 1,11) se za Jezusa začenja puščava, kjer »je bil med zvermi in so mu stregli angeli.« (Mr 1,13) Puščava, kraj smrti in kraj tišine, kraj, kjer je umrlo staro Izraelsko ljudstvo in se rodilo novo, pripravljeno za obljubljeno deželo .  Med dvema stranema, med katerima se mora vsakokrat nanovo odločiti, stoji človek, vedno, ne samo v puščavi, in izbira, koga bo poslušal, angele ali zveri. »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.« (5 Mz 30,19) Zato se Marku za razliko od Mateja in Luka ne zdi pomembno omeniti, v čem so bile Jezusove skušnjave, to naj bi odkril kar bralec sam, menda v primerjavi z lastnim življenjem. Bolj ga zanima trajanje teh skušnjav, 40, čas ene generacije, da bi razumeli, da je trajanje preizkušnje celotno Jezusovo življenje. Tako kot na...