Besede za srce

Vedno, ko za božič pridem iz Rima, se, preden smuknem na toplo, še vsaj za trenutek pomudim v mrzli zimski noči, se ozrem kvišku in gledam zvezde. Lepe, svetle zvezde, ki so hkrati tako daleč in tako blizu. Drobne srebrne zvezde, zaradi katerih je celo tema lepa . Vedno znova me osupnejo in ganejo, kot da jih vidim prvič. Čeprav je mraz, se namreč ob njih vsakič znova zavem, da so človekove noči res dolge in mrzle, težke in temne, niso pa samotne . Spominjajo me namreč na neko drugo svetlobo v temi, na tisto, ki sem jo gledal kot otrok v svojih temnih nočeh. Ko sem šel spat, sta mi mama in tata na hodniku pustila odprto luč, da se ne bi bal. Da bi se spomnil, da sta blizu in da bo zato z mano vse v redu. Ta Očetova luč sije v današnji noči. Luč za vse ljudi. Vendar je ne zmorejo videti vsi. Vidi jo lahko samo tisti, ki zmore sredi svoje noči še vedno občudovati. Tisti, ki zmore sanjati. Prositi. Se veseliti. Biti majhen pred življenjem. Tisti, ki zmore zaupati in verjeti v nemin...

Tako kot na naše in tako kot na mnoge betlehemske duri v tisti sveti noči je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih . Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dv...

Razmislek o štirih polnočnicah Sveti večer ima v mojem srcu še vedno posebno mesto. Verjetno se tako zgodi vedno, ko se tak vtisne v otroško srce. Vedno sem ga čakal s posebnim vznemirjenjem, ker sem naravnost ljubil tisto naše počasno pripravljanje jaslic, ki se je večkrat iz popoldneva zavleklo v mrak. A saj se ni nikamor mudilo. Imeli smo ves večer zase. Po hiši je dišalo po mahu in svežem brinju, pa po potici in čaju in ostalih maminih dobrotah. Seveda smo morali preživeti kakšen prepir, vedno kaj ni šlo, kot smo si zamislili. Potem pa se je začelo tisto najlepše. Od vseh strani smo prišli domov in se zbrali za mizo. Najprej skupna večerja, potem molitev in blagoslov našega malega stanovanja s sramežljivim petjem božičnih pesmi, nato pa tisto najljubše: naše skupno sedenje za mizo. Ponavadi za kakšno družabno igro, včasih pa je bil dovolj le topel domač čaj in klepet o vsem mogočem. To je bila vedno posebna noč, ker sem bil takrat lahko največ časa pokonci. Pravi izziv mi je b...

Marko svojo pripoved o Jezusu Kristusu začne tako, da jo poimenuje za »dobro novico«. Evangelij po grško. Kakor strela odjekne ta njegov naslov v svet, v katerem je resničnosti nečesa lepega in dobrega tako težko verjeti. V katerem je lepa fasada »dobrih novic« kvečjemu maska nekoga, ki si v njenem zavetju mane roke. Naučili smo se, da je »dobra novica« ponavadi prevara, spretna manipulacija nekoga, ki nas želi izrabiti. »Fake news«. In morda je nekaj takega tudi evangelij. Obljuba o rešitvi, zgodba o Bogu, ki umre za ljudi in o Odrešeniku, ki ljubi male in uboge, je morda res le opij za ljudstvo – če to ostane novica za življenje po smrti. »Potem, ko umrete, bo boljše. Vse se bo spremenilo: vi, ubogi, boste bogati, in bogati bodo reveži. Nič davkov! Hrana zastonj! Samo počakajte, samo potrpite, pa bo bolje.« Ni težko postaviti dobre novice v svet, češ, jutri bo bolje. To je vedno in zagotovo »fake news«. Ker po tolikšnih žalostnih zgodbah, kot jih človek izkusi v svojem življen...

Sredi kaosa, ko ni več vedel, ne kdo je, ne zakaj je tu, izgubljen, pomešan kakor ovca med ovce, med želje in pričakovanja, med tem, da bi moral storiti nekaj več, in med občutke nemoči, se mu je nekega dne, v neki tihi, čisto samotni uri vžgal plamen pred očmi. Nekaj čudnega in neznanega, nekaj čisto nepričakovanega in nerazumljivega je bilo to, neka že pozabljena sreča in gotovost, občutek, da je vse na svojem mestu. Da natanko ve, čigav je, ter kam in zakaj mora hoditi. Potem je vse skupaj ugasnilo in zbudil se je kakor iz sna v staro vsakdanjost, v isti kaos, v katerem je živel prej. Z eno samo razliko. Mojzes je vedel, da je tisti plamen, tisti grm, ki je gorel in ni zgorel resničen . In da je njegov poklic resničen. Praznik Brezmadežne je dan, ko se spominjam svojega poklica. Kakor Mojzesu in Mariji in še mnogim ljudem se je tudi meni gotovost načrta, ki ga ima Bog z mano, zasvetila samo za par trenutkov. Kot skromen plamenček v burji mi je njegov mir pogrel roke in srce, ...

To, da se zadnje dni precej mučim s pisanjem svoje magistrske naloge, je mojim bližnjim že čisto jasno. Vame, na moje besede, pisanje, celo v glas in bojda tudi na telo se je prenesla strahovita brezvoljnost, ki se kaže tako v jamranju, kot v počasnosti moje hoje, v jamranju in še čem. Z vso težo se je ulegla name. Do nedavnega pravzaprav sploh nisem vedel, zakaj je tako. Menil sem, da je verjetno moje telo po dveh mesecih intenzivnega dela preprosto preveč utrujeno, da bi v razmišljanju, brskanju, iskanju in ustvarjanju zmoglo še kakšno svežino. Do danes. Danes sem videl, da sem se zmotil. Moja brezvoljnost je - bolj kot sem mislil - povezana z občutkom nesposobnosti. Vse skupaj se je začelo kak mesec nazaj, ko nam je profesor vrnil prve raziskovalne naloge pri seminarju in se večini zahvalil za njihovo delo, potem pa se je ozrl vame in rekel: " Ma voi, dell'est ... Vi z vzhoda, vi imate pa res katastrofalno italijanščino. Un disastro ." Saj ne, da bi o sebi imel t...

Iz ledeno hladne noči se je med avtomobilskimi žarometi tam nekje v daljavi neopazno pričelo svitati jutro. Prebral sem Miklavževo pismo, ki mi ga je poslala prijateljica. In na licu je nekaj zmrznilo, v prsih pa nekaj stalilo. To je bilo letošnje Miklavževo darilo zame. Ker pa Miklavž vedno pretirava, bi moral vedeti, da to še ni to. Ko sem prispel na mojo redno postajo Barberini, sem v denarnici izbrskal tri evre, ki so ravno dovolj za dve karti. Tako, za vnaprej, da mi jih ne bo treba kupovati v naglici, sem jih sklenil kupiti raje danes, ko sem bil ravno pri času. Na hitro sem jih odvrgel v avtomat in čakal, da mi natisne tisti dve karti. Trajalo je več kot navadno - kar v Rimu v bistvu ni nič nenavadnega - da je treba kaj dolgo čakati, namreč. Ali da se kaj pokvari. A sem res že gledal, kaj se avtomat tako obira, ko mi je najprej izpljunil eno karto, potem pa - naenkrat dve! Pogledal sem, kaj se dogaja, a ni bilo nič narobe. Nobenega doplačila ni zahteval od mene. In sem pač ...

Moj ljubi sveti Miklavž, čakam te. Tiho, v vznemirjenem pričakovanju in s sijočimi očmi, ki verjamejo, ki upajo, ki sanjajo. Kakor vsako leto doslej tudi nocoj pogledujem skozi okno in prisluškujem, ali boš prišel, ali se boš spomnil tudi name. Posodo sem ti pripravil. Čisto tako je, kot takrat, ko sem bil še otrok, ko mi je mama s skrbjo naročila, naj vendarle pripravim dovolj veliko skledo, da bo šlo notri vse, kar ima Miklavž zame. Velika skleda je, saj boš videl. Pa ne zato, ker si veliko stvari zaslužim, ampak ker jih veliko potrebujem. Manjka mi volje in energije, da bi končal, kar sem začel. Manjka mi vere v zmago lepega in dobrega v teh mrzlih dneh mnogih preizkušenj. Manjka mi miru. Manjka mi narave, burje in belega snega. Najbolj mi manjkajo ljudje, ki jih imam rad. Nocoj si upam tudi po malem jokati, da sem sam, sam sredi velikega mesta, ki svetlo in hrupno, pa nima kaj povedati in ne zna pogledati v oči kot tisti moji dragi ljudje, ki jih danes tako zelo pogreš...

Spomnim se edinega godu svete Barbare, ki sem ga praznoval kot kaplan v Idriji, mestu rudarjev, ki so si to svetnico vzeli za svojo. Zelo mraz je bilo in kot krušne drobtine drobne snežinke so plesale po zraku. Čisto drugače kot v (pre)toplem Rimu, pa vendar nekoliko podobno. Tistega dne se ne spominjam zaradi ničesar drugega kot zaradi mehke luči, ki je sicer vse dni žarela v posebnem stolpiču na vrhu cerkvene strehe. Tistega večera pa sem jo opazil. Ker je bilo tako temno in jaz tako izgubljen. Tisti večer pa sem jo zagledal. In odtlej nosim tisto luč nekje globoko v sebi. Davi je bilo podobno temno. In podobno izgubljen sem bil, kot tistega dne v Idriji. Velikokrat se moje notranje stanje tako lepo prelije v kako zunanjo metaforo. Ko sem se odpravljal maševat k sestram elizabetinkam v samostan, sem zgrešil vhod. Prišel sem pred garažo in pred zaprta vrata. Nisem vedel, kam. Nikogar ni bilo. Sprva sem še nekaj poskušal, potem pa sem obstal in čakal na jutranjem mrazu. Ker ni bil...

Ponoči sem se zbudil v solzah. Imel sem hude sanje. Moji družini, moji dragi družini se je v njih zgodilo nekaj strašnega, moji že davno pozabljeni strahovi iz otroštva so se dvignili na gladino in me začeli zalivati. Kričal sem, ker nisem mogel verjeti, da je res tako, kot je – in potem sem se zbudil. Zbudila me je tema . Za nekatere so te moje sanje resnične, otipljiva groza so. Njihova tema je resnična. In delim jo z njimi. Ne vem, zakaj je tako, a že nekaj let tik pred začetkom adventa moje življenje postane nekoliko temnejše. Izvem za mnogo težkih in hudih stvari, tako hudih, da nimam besed, niti zadosti močne volje, niti vere, da bi molil, da bi vztrajal, da bi zaupal, da se vse skupaj vendarle izteka v dobro. Samo nekam bi šel, nekam daleč stran, pozabit na vse. In mnogokrat tudi grem, razočaran nad Bogom, svetom in nad seboj. Takrat me tema uspava . Kar je sicer povsem naravno. Vajeni smo, da se pred grozljivostjo teme odzovemo z begom in umikom v sanje in spanje. Takš...

"Laurus" je zgodba o nekem ruskem človeku, ki verjetno sploh nikdar ni obstajal, obstaja pa zdaj . Zdravilec Arsenij je zame bolj živ, kot bi lahko bil kdorkoli drug, in je živ zato, ker je njegov greh tako krut in tako človeški, ker so njegove sposobnosti tako navdušujoče in neverjetne, ker je njegova samokritičnost tako globoka in resnična in ker je njegova ljubezen tako velika in tako topla, da bi moral obstajati. Nekam na konec srednjega veka ga je postavil avtor, ki je hotel, da s popisom njegovega življenja izvemo ne samo nekaj več o srednjeveški Rusiji, ki je čakala konec sveta, ne samo o bornih razmerah, skozi katere so se takratni ljudje nekako prebijali, hotel je, da izvemo nekaj več o življenju samem. O veri, o nežnosti, o spreobrnjenju, o ljubezni - in kaj vse to pomeni. O življenju in o vlogi tolikih stvari, ki pot človeka delajo za pot s smislom in namenom. "Laurus" je drugačna knjiga, zaradi tega je dobra. Pravzaprav njena največja vrednost sploh n...