Brati znamenja

Iz ledeno hladne noči se je med avtomobilskimi žarometi tam nekje v daljavi neopazno pričelo svitati jutro. Prebral sem Miklavževo pismo, ki mi ga je poslala prijateljica. In na licu je nekaj zmrznilo, v prsih pa nekaj stalilo. To je bilo letošnje Miklavževo darilo zame.

Ker pa Miklavž vedno pretirava, bi moral vedeti, da to še ni to. Ko sem prispel na mojo redno postajo Barberini, sem v denarnici izbrskal tri evre, ki so ravno dovolj za dve karti. Tako, za vnaprej, da mi jih ne bo treba kupovati v naglici, sem jih sklenil kupiti raje danes, ko sem bil ravno pri času. Na hitro sem jih odvrgel v avtomat in čakal, da mi natisne tisti dve karti. Trajalo je več kot navadno - kar v Rimu v bistvu ni nič nenavadnega - da je treba kaj dolgo čakati, namreč. Ali da se kaj pokvari. A sem res že gledal, kaj se avtomat tako obira, ko mi je najprej izpljunil eno karto, potem pa - naenkrat dve! Pogledal sem, kaj se dogaja, a ni bilo nič narobe. Nobenega doplačila ni zahteval od mene. In sem pač z nasmehom sprejel darilo.

Za nazaj sem sklenil, da si prihranim tisto podarjeno karto za drugič. In sem šel z avtobusom. In, glej ga zlomka, kaj niso ravno na tistem avtobusu in ravno tisto minuto na avtobus vstopili dve kontrolorki prometa in preverjali karte. Kar spotilo me je. Pa sem se že toliko naučil od Italijanov, da v takih primerih ne smem paničariti. In sem, ko me je prosila za karto, iz denarnice hladnokrvno povlekel svojo, sicer nenapolnjeno, letno karto. In vse je bilo v redu. Odnesel sem jo brez kazni, a s pomembnim naukom v glavi. Nekaj mi je bilo podarjeno, da bi s tem nekaj naredil - ne pa to prihranil za kdovekdaj. Da niti ne pričnem z zakopanimi talenti ...

Tako me je Miklavž naučil brati znamenja v svojem življenju. Biti pozoren na namige, ki jih ne manjka. Manjka samo pozornosti, da bi opazili, da bi razmislili, da bi se ob vsem prav odločili in se ob napakah spreobrnili. Ker sem prepričan: če je človek pozoren na znamenja, se ne more narobe odločiti. Vendar pa je v meni neka trma, ki mi ne dovoli biti tako ponižen, da bi sprejel, da življenje okoli mene ve kaj več od mene. In se tako učim ob grenkih napakah. Ob takih, ob katerih je kazen za vožnjo brez karte povsem nepomembna ...