Besede za srce

Adventni čas pričenjamo z nalogo, ki nam jo Kristus polaga na srce: »Vratarju je naročil, naj čuje.« (Mr 13,34)  Biti vratar je pomembna naloga. Vratar ima kljuko v rokah in samo on je tisti, ki koga spusti notri v hišo ali pa ne. Odgovoren je za to, kaj se bo v hiši zgodilo: ali bo v njej mir ali katastrofa, ali jo bo kdo olepšal ali razdejal, uničil, izropal. Biti mora torej nekdo, ki se ga ne prinese naokrog, ki trezno razmišlja, nekdo, ki opazuje ter razume svet in njegove ukane. Nekdo, ki je previden.  Kaj je pred vrati?  Samo mi smo vratarji lastnega srca.  Toda kaj vse se znajde pred našimi vrati! In vse to nas prepričuje, da spada v naše srce. Težko jim je ne verjeti! Pod pretvezo sreče, zadovoljstva, dobrega počutja, ugajanja drugim bi rado v nas vstopilo kraljestvo trgovcev. Toda zanje smo samo potrošniki, tisti, ki skrbijo za njihov dobiček. Pod pretvezo svobode bi v nas radi stopili usmerjevalci mnenja in sodobnih »vrednot«. Toda radi bi samo to, da bi po...

Mislil bi si, da bo ob vsem hudem, s katerim se soočamo v našem svetu, nezadovoljstvo s tem v nas sprožilo željo po nekem drugem, boljšem svetu. Učinek pa je ravno nasproten. Namesto upornosti, namesto aktivnosti, ki bi sprožila spremembe, se nas je polastila nenavadna otopelost , da se takrat, ko gre kaj narobe, preprosto vdamo. Ne borimo se več za sveto in lepo in vredno in dragoceno. Zdi se, kakor da smo se tudi v življenju navadili čakati, da nam kdo drugi postreže z rešitvijo naših težav, saj imamo toliko in toliko služb, ki smo jih postavili, da se ukvarjajo s problemi družbe.  Namerna nevednost  In ker se to ne zgodi, je tako še edina stvar, ki ta grozni svet kar instantno in na hitro naredi vsaj nekoliko lepši, namerna nevednost : da se torej delamo, kakor da ni nič narobe. Tako kakor v »tistih dneh pred potópom,« tudi takrat so si lepšali svet, ki ni bil lep, na isti način, da so torej »jedli in pili, se ženili in se možile« in »niso ničesar slutili, dokler ni prišel ...

Dolge noči prinese zima, tako dolge, da lahko človek nekje v poznem večeru že pozabi, da noč vendarle ne traja večno, da kljub vsemu na repu vsake noči zrase jutro. Noč ima pač svojo moč , človeku lahko zapre oči in mu vzame luč, ne tako, da jo ugasne, marveč tako, da ga prepriča, da neha verjeti vanjo. Takrat se začnejo dogajati hude stvari, ko ljudje ne verjamejo več v luč, ko v sebi ne dopustijo več možnosti zanjo, možnosti, da bi bilo lahko v življenju kaj drugače. Ko se sprijaznijo s temo, ko se vdajo v situacijo, da pač je takšna, kot je, takrat se tema res zdi večna …  Menda je zato advent tako poln luči, zato jih hitimo prižigat, eno za drugo, da ne bi v svetu teme, sredi katerega živimo, zmanjkalo prostora za luč, ker je tak prostor treba imeti, da ne pozabimo nanjo, na luč, ki vse stvari postavi v drugo perspektivo.  Ne govorim o nekem cenenem optimizmu, ne, o upanju govorim, ki mora te dni med nami najti svoj prostor, kajti več luči v svet in v moje življenje ne pr...

V začetku je bilo takole. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako se je vse začelo na našem svetu, tudi v našem življenju, s svetlobo, z lučjo, prva stvar je, ki smo jo zagledali. Vendar svetloba ni edina stvar v našem svetu. Takoj nato je »Bog ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Bog je ločil dve različni stvari. Potrebnost razmišljanja To stvar, potrebo po ločevanju, po razlikovanju na svetlobo in temo, je Bog položil tudi v človeka. Nemir, ključni nemir, ki človeka dela človeškega, ki ga ohranja pri pravilnih odločitvah in ga pahne v premišljevanje. Da v svojem življenju začne ločevati čisto od pokvarjenega, pravilno od napačnega, življenje od smrti, svetlobo od teme. In da to tudi poimenuje: »Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« (1 Mz 1,5) To nista dve isti stvari, dan in noč, različno ime imata. Zato je tako pomembno stvari poimenovati, tako jih med seboj ločimo, da vemo, kaj je kaj. Ker je največja zmeda v človeku takrat...

wallpaperflare.com Ne gre za tiskarskega škrata, nisem se zatipkal. Oni dan so me vabili na adventno predavanje, ki naj bi nosilo ime »Iz teme v svetlobo«, dober naslov, za točno tisto gre, kar naj bi se v nas zgodilo skozi adventni čas. Na predavanje sicer nisem mogel, naslov pa mi vseeno ni šel iz glave. Pred menoj se je odvrtelo tisto zdaj že tipično adventno mučno beganje od ene do druge trgovine, pod stotnijami lučk in soji spektakularne svetlobe, ki me, pošteno povedano, iz leta v leto bolj moti in utruja. Morda je kriva zgolj nostalgija, nikoli v mojem otroštvu ni bilo toliko lučk okoli mene, še na božič ne, spominjam se mraka, ki me je ovijal v decembrskih popoldnevih, mraka, ki je postopoma proti božiču postajal vedno svetlejši, vedno manj ga je bilo, ko so ljudje okoli razoglavih dreves ali pa na ograje balkonov obešali skromno razsvetljavo. Ker so hoteli v svojem življenju več luči. Od tistih časov se je marsikaj spremenilo, bogatejši smo postali, več luči smo si ku...

Nihče ni nič opazil. Nihče se ni zavedal, da je kaj narobe. Ali pa se nihče ni hotel zavedati. Prepričan sem, da nekaterih znamenj v življenju pač ne moremo prezreti, razen če se odločimo, da jih ne bomo videli. Tako je bilo »v Noetovih dneh« (Mt 24,37), ko je Bog ugotovil, »da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) Najhuje pri tem je, da jim je bilo to nekaj »normalnega«. Ljudje so pač, kot vsak dan, »jedli in pili, se ženili in se možile (…) in niso spoznali .« (Mt 24, 38-39) Tako je tudi danes, tudi danes radi živimo brez problemov . Oprostite, drugače moram napisati: ne da bi želeli videti svoje lastne probleme. Dar bolečine Menda človekova glavna hudobija ni toliko v tem, da naredi nekaj slabega, ampak veliko bolj to, da si želi tudi nekaj slabega razumeti ali prikazati pred drugimi in pred seboj kot nekaj dobrega. Tudi če sam pri sebi ve, da gre za nekaj slabega. Seveda gre za čisto naravni obram...

Dolina in hrib, to je realnost človekove poti. Velikokrat ni ravnine. Velikokrat je nekje nečesa premalo, nekje pa nečesa preveč. Velikokrat. Imamo preveč denarja in premalo časa, imamo preveč polne hladilnike in premalo polne mize. Z vsako dolino in vsakim hribom smo dlje od sebe in dlje drug od drugega. Zdi se, da Janez Krstnik pozna vse to. Prehodil je to življenje, pretolkel se je skozi puščavo in spoznal: »Da bi srečali odrešenje , naj se vsaka dolina napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža .« Uravnovešenost, harmonija, red. Tega sem se tudi sam učil na Poti, na velikem Caminu; uravnovešenost je pomembna, če hočeš priti do cilja. Ne moreš bezljati takole po občutku ali v evforiji, ne moreš pretiravati ne v eno ne v drugo smer. Vsak dan mora biti vsega dovolj in ničesar preveč . Potrebna je zmernost, preudarnost; če je ni, začne boleti. Če greš prehitro ali predaleč, stakneš žulje ali bolečine v mišicah ali še kaj hujšega. Če je kdaj česa preveč, vedno nečesa zmanjka, ta...

Tako kot na naše in tako kot na mnoge betlehemske duri v tisti sveti noči je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih . Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dv...

Marko svojo pripoved o Jezusu Kristusu začne tako, da jo poimenuje za »dobro novico«. Evangelij po grško. Kakor strela odjekne ta njegov naslov v svet, v katerem je resničnosti nečesa lepega in dobrega tako težko verjeti. V katerem je lepa fasada »dobrih novic« kvečjemu maska nekoga, ki si v njenem zavetju mane roke. Naučili smo se, da je »dobra novica« ponavadi prevara, spretna manipulacija nekoga, ki nas želi izrabiti. »Fake news«. In morda je nekaj takega tudi evangelij. Obljuba o rešitvi, zgodba o Bogu, ki umre za ljudi in o Odrešeniku, ki ljubi male in uboge, je morda res le opij za ljudstvo – če to ostane novica za življenje po smrti. »Potem, ko umrete, bo boljše. Vse se bo spremenilo: vi, ubogi, boste bogati, in bogati bodo reveži. Nič davkov! Hrana zastonj! Samo počakajte, samo potrpite, pa bo bolje.« Ni težko postaviti dobre novice v svet, češ, jutri bo bolje. To je vedno in zagotovo »fake news«. Ker po tolikšnih žalostnih zgodbah, kot jih človek izkusi v svojem življen...

Sredi kaosa, ko ni več vedel, ne kdo je, ne zakaj je tu, izgubljen, pomešan kakor ovca med ovce, med želje in pričakovanja, med tem, da bi moral storiti nekaj več, in med občutke nemoči, se mu je nekega dne, v neki tihi, čisto samotni uri vžgal plamen pred očmi. Nekaj čudnega in neznanega, nekaj čisto nepričakovanega in nerazumljivega je bilo to, neka že pozabljena sreča in gotovost, občutek, da je vse na svojem mestu. Da natanko ve, čigav je, ter kam in zakaj mora hoditi. Potem je vse skupaj ugasnilo in zbudil se je kakor iz sna v staro vsakdanjost, v isti kaos, v katerem je živel prej. Z eno samo razliko. Mojzes je vedel, da je tisti plamen, tisti grm, ki je gorel in ni zgorel resničen . In da je njegov poklic resničen. Praznik Brezmadežne je dan, ko se spominjam svojega poklica. Kakor Mojzesu in Mariji in še mnogim ljudem se je tudi meni gotovost načrta, ki ga ima Bog z mano, zasvetila samo za par trenutkov. Kot skromen plamenček v burji mi je njegov mir pogrel roke in srce, ...

To, da se zadnje dni precej mučim s pisanjem svoje magistrske naloge, je mojim bližnjim že čisto jasno. Vame, na moje besede, pisanje, celo v glas in bojda tudi na telo se je prenesla strahovita brezvoljnost, ki se kaže tako v jamranju, kot v počasnosti moje hoje, v jamranju in še čem. Z vso težo se je ulegla name. Do nedavnega pravzaprav sploh nisem vedel, zakaj je tako. Menil sem, da je verjetno moje telo po dveh mesecih intenzivnega dela preprosto preveč utrujeno, da bi v razmišljanju, brskanju, iskanju in ustvarjanju zmoglo še kakšno svežino. Do danes. Danes sem videl, da sem se zmotil. Moja brezvoljnost je - bolj kot sem mislil - povezana z občutkom nesposobnosti. Vse skupaj se je začelo kak mesec nazaj, ko nam je profesor vrnil prve raziskovalne naloge pri seminarju in se večini zahvalil za njihovo delo, potem pa se je ozrl vame in rekel: " Ma voi, dell'est ... Vi z vzhoda, vi imate pa res katastrofalno italijanščino. Un disastro ." Saj ne, da bi o sebi imel t...

Iz ledeno hladne noči se je med avtomobilskimi žarometi tam nekje v daljavi neopazno pričelo svitati jutro. Prebral sem Miklavževo pismo, ki mi ga je poslala prijateljica. In na licu je nekaj zmrznilo, v prsih pa nekaj stalilo. To je bilo letošnje Miklavževo darilo zame. Ker pa Miklavž vedno pretirava, bi moral vedeti, da to še ni to. Ko sem prispel na mojo redno postajo Barberini, sem v denarnici izbrskal tri evre, ki so ravno dovolj za dve karti. Tako, za vnaprej, da mi jih ne bo treba kupovati v naglici, sem jih sklenil kupiti raje danes, ko sem bil ravno pri času. Na hitro sem jih odvrgel v avtomat in čakal, da mi natisne tisti dve karti. Trajalo je več kot navadno - kar v Rimu v bistvu ni nič nenavadnega - da je treba kaj dolgo čakati, namreč. Ali da se kaj pokvari. A sem res že gledal, kaj se avtomat tako obira, ko mi je najprej izpljunil eno karto, potem pa - naenkrat dve! Pogledal sem, kaj se dogaja, a ni bilo nič narobe. Nobenega doplačila ni zahteval od mene. In sem pač ...

Moj ljubi sveti Miklavž, čakam te. Tiho, v vznemirjenem pričakovanju in s sijočimi očmi, ki verjamejo, ki upajo, ki sanjajo. Kakor vsako leto doslej tudi nocoj pogledujem skozi okno in prisluškujem, ali boš prišel, ali se boš spomnil tudi name. Posodo sem ti pripravil. Čisto tako je, kot takrat, ko sem bil še otrok, ko mi je mama s skrbjo naročila, naj vendarle pripravim dovolj veliko skledo, da bo šlo notri vse, kar ima Miklavž zame. Velika skleda je, saj boš videl. Pa ne zato, ker si veliko stvari zaslužim, ampak ker jih veliko potrebujem. Manjka mi volje in energije, da bi končal, kar sem začel. Manjka mi vere v zmago lepega in dobrega v teh mrzlih dneh mnogih preizkušenj. Manjka mi miru. Manjka mi narave, burje in belega snega. Najbolj mi manjkajo ljudje, ki jih imam rad. Nocoj si upam tudi po malem jokati, da sem sam, sam sredi velikega mesta, ki svetlo in hrupno, pa nima kaj povedati in ne zna pogledati v oči kot tisti moji dragi ljudje, ki jih danes tako zelo pogreš...

Spomnim se edinega godu svete Barbare, ki sem ga praznoval kot kaplan v Idriji, mestu rudarjev, ki so si to svetnico vzeli za svojo. Zelo mraz je bilo in kot krušne drobtine drobne snežinke so plesale po zraku. Čisto drugače kot v (pre)toplem Rimu, pa vendar nekoliko podobno. Tistega dne se ne spominjam zaradi ničesar drugega kot zaradi mehke luči, ki je sicer vse dni žarela v posebnem stolpiču na vrhu cerkvene strehe. Tistega večera pa sem jo opazil. Ker je bilo tako temno in jaz tako izgubljen. Tisti večer pa sem jo zagledal. In odtlej nosim tisto luč nekje globoko v sebi. Davi je bilo podobno temno. In podobno izgubljen sem bil, kot tistega dne v Idriji. Velikokrat se moje notranje stanje tako lepo prelije v kako zunanjo metaforo. Ko sem se odpravljal maševat k sestram elizabetinkam v samostan, sem zgrešil vhod. Prišel sem pred garažo in pred zaprta vrata. Nisem vedel, kam. Nikogar ni bilo. Sprva sem še nekaj poskušal, potem pa sem obstal in čakal na jutranjem mrazu. Ker ni bil...

Ponoči sem se zbudil v solzah. Imel sem hude sanje. Moji družini, moji dragi družini se je v njih zgodilo nekaj strašnega, moji že davno pozabljeni strahovi iz otroštva so se dvignili na gladino in me začeli zalivati. Kričal sem, ker nisem mogel verjeti, da je res tako, kot je – in potem sem se zbudil. Zbudila me je tema . Za nekatere so te moje sanje resnične, otipljiva groza so. Njihova tema je resnična. In delim jo z njimi. Ne vem, zakaj je tako, a že nekaj let tik pred začetkom adventa moje življenje postane nekoliko temnejše. Izvem za mnogo težkih in hudih stvari, tako hudih, da nimam besed, niti zadosti močne volje, niti vere, da bi molil, da bi vztrajal, da bi zaupal, da se vse skupaj vendarle izteka v dobro. Samo nekam bi šel, nekam daleč stran, pozabit na vse. In mnogokrat tudi grem, razočaran nad Bogom, svetom in nad seboj. Takrat me tema uspava . Kar je sicer povsem naravno. Vajeni smo, da se pred grozljivostjo teme odzovemo z begom in umikom v sanje in spanje. Takš...

28. dan adventa Jutri bo božič. Čakal sem ga tako dolgo, da je noč postala najdaljša in najtemnejša. Verjetno je hotel priti tako pozno. Preprosto zato, ker nisem zdržal in sem začel prižigati luči, najprej obupno majhen plamen, ki se je v mesecu dni početveril in se potem počasi, ampak res počasi začel bleščati tudi v mojih, od sebe in sveta ugaslih očeh. Da bo morda pa kaj drugače … Ne vem, če sem se v tem času spremenil. Človek se težko spremeni, ko ga tema ne prizadene več. A začel sem si želeti luči, prave, neugasljive luči. Menda je v vsakem človeku nekaj tega hrepenenja, pa čeprav je to pohojeno in poteptano od tolikih razočaranj, skozi katera mora stopati iz dneva v dan. In ko sem ga čakal, sem si ga zaželel. Velika stvar je to. Dokler ga nisem čakal, nisem vedel, da ga pogrešam. Da ga potrebujem. Da je moj manjkajoči del življenja, da pravzaprav ne morem brez njega. Ker je tema tudi v meni vse daljša in vse gostejša, jaz pa kot nemiren otrok oprezam, ali luč za vrat...

27. dan adventa Doma že diši potica, zunaj sta smrekova veja in mah in voščila prihajajo kot ptice na okno pozimi. Mrzla noč je naredila hišo toplo in prijetno. In oči, ki te pričakajo, ko se vrneš z dolge poti. In objem. In še topla potička z mlekom. Priti domov , to pomeni živeti božič. Odložiti plašč in temo, se usesti, kjerkoli in kakršenkoli že je dom. Treba je priti domov, kjer je tvoje mesto in tvoj prostor, tvoje svetišče in tvoj mir. Naša življenja so dolge in raznolike poti, od prahu in hitenja smo utrujeni in umazani. In od bremen, ki smo si jih naložili sami ali tistih, ki so nam jih na pleča dali drugi. Priti domov pomeni ustaviti se. Zapreti vrata pred svetom in se usesti ob toplo luč s svojimi, ki jih imaš rad in ki so te lačni čakali. In biti tam. Biti samo tam. Prepustiti se toploti, besedi, igri … miru. Ko govorim o domu, ne govorim o urejeni in nasmejani družini z reklamnih plakatov. Ne govorim o domu, kjer ni ne prepirov ne zla in sebičnosti. Ne govorim o d...

25. dan adventa Nocoj sem pozen, ker sem bil na obisku. Tudi utrujen sem, ker sem pisal voščila tistim, ki jih v teh lepih dneh ne bom mogel obiskati. Zakaj? Ker se mi zdi obisk ljudi zelo pomemben. Z vsakim obiskom ljudem nosimo svoj blagoslov, ker je obiskovalec vedno podoba Boga. Res je tako. Gost je namreč sveta stvar. In če sam postanem gost, potem drugemu omogočim, da njegov dom postane svetišče. Saj vem, da mi ne verjamete. Niti mi ni treba. Naj vas prepričajo sijoče oči starcev, ki so jim obiski dokaz, da Bog ni pozabil nanje. Naj vas prepričajo hvaležne oči otrok, ki ti stečejo v objem, ko po mesecu dni prideš domov. Naj vas prepriča vaše napeto vznemirjenje, ko iz nabiralnika potegnete nekaj, kar ni ne račun in ne reklama. Obisk prinaša blagoslov .

24. dan adventa Zeblo me je, burja mi je mršila lase in se zaganjala vame. A tako močno sem si želel doživeti nenavadno toploto zimskega sonca, da sem ostal in ga gledal. Prijazna toplota je to, nežna in nevsiljiva, ki te poboža tako narahlo, kolikor ji pustiš. Kakor nekdo, ki te ima tako rad, da se takrat, ko stegne prst, prav boji, da se te ne bi pregrobo dotaknil. Tako lepo mi je z njim. Ob njem se naužijem nežnosti, ki nam je ljudem tako zelo manjka. Tihe prisotnosti v življenju nekoga. Mehkobe objema prijatelja. Nežnosti v odnosih in nežnosti s samim seboj. Čas in svet nas učita krutosti in strogosti. Naučili smo se preživeti tako, da drug drugemu zadajamo rane. Ni nas strah ničesar, bojimo pa se dotikov. In če se že dotikamo, so naši dotiki grobi, kot bi nas jih bilo sram. Ne znamo pobožati. Ne znamo ljubkovati. Poznamo pa sarkazem in cinizem, same hladne in uradne besede. Poleg tega verjamemo, da si zaslužimo kazen in se obilno kaznujemo. Mučimo se. Ne znamo si odpustiti....

23. dan adventa Grem na sprehod. Opazujem, kako lepe so pravzaprav mrtve rastlinice, v katere se je kot muhe v pajkovo mrežo ujelo krhko razkošje ivja. Tako lepe so, ker so tako krhke ... in ker cvetijo, četudi se zdijo mrtve ... Cvetijo, pa čeprav na drugačen način. Tako - se mi zdi - človek ostaja mlad. Ko neprenehoma rase in išče v svoji rasti  drugačen način . Ko se čemu začudi, ko se vsak dan česa nauči. Ko se usede za mizo in zasnuje nekaj nepričakovanega. Ko si upa biti drzen. Ko mu ne zadošča slika v ogledalu, kakršna je bila včeraj. Res, za mladost leta sploh niso pomembna. Je pa odvisna od tega, ali človek v svoja jadra lovi življenje, če si ga želi in ga strastno išče, če ima zanj in za njegova presenečenja vedno odprta vrata. Želim si biti mlad. Imeti veliko energije in veliko novih načrtov, gledati v svet z vero, da mi ga bo uspelo nekako spremeniti. In ne pustiti, da moje sanje pomendrajo veliki ljudje majhnih src. Ampak človeka tako hitro in tako zelo postar...