Preskoči na glavno vsebino

Jutri bo božič

28. dan adventa


Jutri bo božič.

Čakal sem ga tako dolgo, da je noč postala najdaljša in najtemnejša. Verjetno je hotel priti tako pozno. Preprosto zato, ker nisem zdržal in sem začel prižigati luči, najprej obupno majhen plamen, ki se je v mesecu dni početveril in se potem počasi, ampak res počasi začel bleščati tudi v mojih, od sebe in sveta ugaslih očeh. Da bo morda pa kaj drugače …

Ne vem, če sem se v tem času spremenil. Človek se težko spremeni, ko ga tema ne prizadene več. A začel sem si želeti luči, prave, neugasljive luči. Menda je v vsakem človeku nekaj tega hrepenenja, pa čeprav je to pohojeno in poteptano od tolikih razočaranj, skozi katera mora stopati iz dneva v dan. In ko sem ga čakal, sem si ga zaželel. Velika stvar je to. Dokler ga nisem čakal, nisem vedel, da ga pogrešam. Da ga potrebujem. Da je moj manjkajoči del življenja, da pravzaprav ne morem brez njega. Ker je tema tudi v meni vse daljša in vse gostejša, jaz pa kot nemiren otrok oprezam, ali luč za vrati vendarle še vedno gori. Morda je to tisto. Morda se luč prižge takrat, ko začenjaš razumeti, da jo potrebuješ.

Jutri bo božič. Vem, da ne bo nič drugače. Še naprej bodo pokale bombe, še naprej bodo nove in nove sirote in vdove, še naprej bodo bogati še bolj bogati in reveži še bolj revni in tudi jaz bom še naprej grešil in ljubil temo bolj kot si danes želim luči. Božič je sicer res trenutek, ko je dan premagal noč, dies natalis solis invicti, toda to ni dan najdaljšega in najsvetlejšega dne. Dan majhne, drobne, kakor sramežljive svetlobe je. Dan rase počasi. Še dolgo bo treba, da se bo kaj poznalo, da bo dan daljši vsaj za petelinov krempelj. Toda luč bo vsejana in nič je ne bo več moglo izruvati. Moja tema bo okužena. Tam spodaj, na dnu, sredi njenega najtemnejšega brezna, kamor si sam ne upam pogledati, bo zrasla zvezda z repom. Brez hrupa bo živela tam, samo svetila bo, vsa lepa, in čakala, da se zaljubim vanjo. Tako me bo učila ljubiti zvezde, da si jih bom želel videti, da jih bom začel iskati in da jih bom v noči začel odkrivati. Kdor namreč najde eno zvezdo, si želi najti še drugo, še tretjo … Tako jih bo vse več in več … do jutra.

Kako ljubim to Božjo počasnost! Nobenih revolucij, nobenih prevratov, nobenih ofenziv. Samo ljubeznivo čakanje, dolgo kot človeško življenje.

Jutri bo božič. Marija bo rodila Jezusa in Rimsko cesarstvo bo spalo naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Neka nepoznana družina, daleč na obrobju sveta, pa bo imela odtlej veliko težav. Toliko, da bi se temu otroku odpovedala, če ne bi nekje globoko v sebi do njega čutila nenavadno naklonjenost, že skoraj noro zaljubljenost v to moč povsem nemočnega bitja. Tako bo Otrok ostal tu, rasel in se krepil, kot dan, in počasi bo bolj svetlo.

Nocoj postavim jaslice. Jutri bo božič.

(objavljeno v prilogi Novega glasa)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več