Nevidna stran življenja
15. dan adventa, 3. adventna nedelja
Zgodi se hitro in nenadoma: nekega dne preprosto nič več ne gre tako, kot bi moralo, ena slaba stvar privleče s seboj še drugo in tako se človeku kar naenkrat podre vse, kar je zidal in v kar je verjel. Počuti se kot popolni poraženec, kot nekdo, ki je povsem zavozil svojo pot. Tako postane ujetnik svojih črnih misli, ubitih pričakovanj in želja in načrtov, razočaranja in obupa. In ko človek takole sedi v ječi, se zaplete v nevarno pajkovo mrežo. Ne vidi namreč nič drugega več kot samo še vse hudo, ki se je obesilo na njegova pleča. Vrti se okoli svojih problemov in bolj kot jih gleda, več jih je. Kot bi se s tem množili in pridobivali na svoji moči.
Ujetnik Janez Krstnik je čakal na Jezusa. Čakal je odrešenika, ki bo spremenil vse. In spremenilo se ni nič. Prav nič. Svet je bil še vedno takšen, kot prej. In on še vedno v ječi. Zato njegov vzklik ogorčenja in razočaranja: »To je mesija?! To je to, kar smo čakali?! To je ta 'močni Bog', ki naj bi reševal in spreminjal svet v kraj ljubezni in pravičnosti?«
Najprej je treba povedati: to, kar vidim v svoji ječi, je sicer resnica, toda ne celotna resnica. Situacija ni nikdar takole črna, čeprav se takšna zdi. Da bi vedeli za pravo podobo resničnosti, sredi katere živimo, je treba pustiti vase glas od zunaj, glas, ki vidi z druge strani našega zidu. »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij.« (Mt 11,4-5)
Ni nujno namreč, da se naše odrešenje ne dogaja, če ga ne vidimo ali če ga ne razumemo. Odrešenje ni nujno uresničitev naših želja in hrepenenj. »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod.« (Iz 55,8) Odrešenje je nekaj drugega. Nekaj globljega in nevidnega in meni nerazumljivega, kar se dogaja v ozadju stvari, srečanj, dogodkov, tudi katastrof mojega življenja. Bog je nekdo drug. In on odrešuje drugače, kot bi odreševal jaz. Bog ni revolucionar. Bog je nežni ustvarjalec, ki ne spreminja tako, da stvari zavrže in zamenja, ampak tako, da daje rasti.
Zato biti svoboden ne pomeni nujno stopiti izven svoje ječe, temveč skozi svoje rešetke gledati ptice in rože, otroke in sonce. Prisluhniti. In verjeti. Pustiti si zrasti.
Zgodi se hitro in nenadoma: nekega dne preprosto nič več ne gre tako, kot bi moralo, ena slaba stvar privleče s seboj še drugo in tako se človeku kar naenkrat podre vse, kar je zidal in v kar je verjel. Počuti se kot popolni poraženec, kot nekdo, ki je povsem zavozil svojo pot. Tako postane ujetnik svojih črnih misli, ubitih pričakovanj in želja in načrtov, razočaranja in obupa. In ko človek takole sedi v ječi, se zaplete v nevarno pajkovo mrežo. Ne vidi namreč nič drugega več kot samo še vse hudo, ki se je obesilo na njegova pleča. Vrti se okoli svojih problemov in bolj kot jih gleda, več jih je. Kot bi se s tem množili in pridobivali na svoji moči.
Ujetnik Janez Krstnik je čakal na Jezusa. Čakal je odrešenika, ki bo spremenil vse. In spremenilo se ni nič. Prav nič. Svet je bil še vedno takšen, kot prej. In on še vedno v ječi. Zato njegov vzklik ogorčenja in razočaranja: »To je mesija?! To je to, kar smo čakali?! To je ta 'močni Bog', ki naj bi reševal in spreminjal svet v kraj ljubezni in pravičnosti?«
Najprej je treba povedati: to, kar vidim v svoji ječi, je sicer resnica, toda ne celotna resnica. Situacija ni nikdar takole črna, čeprav se takšna zdi. Da bi vedeli za pravo podobo resničnosti, sredi katere živimo, je treba pustiti vase glas od zunaj, glas, ki vidi z druge strani našega zidu. »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij.« (Mt 11,4-5)
Ni nujno namreč, da se naše odrešenje ne dogaja, če ga ne vidimo ali če ga ne razumemo. Odrešenje ni nujno uresničitev naših želja in hrepenenj. »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod.« (Iz 55,8) Odrešenje je nekaj drugega. Nekaj globljega in nevidnega in meni nerazumljivega, kar se dogaja v ozadju stvari, srečanj, dogodkov, tudi katastrof mojega življenja. Bog je nekdo drug. In on odrešuje drugače, kot bi odreševal jaz. Bog ni revolucionar. Bog je nežni ustvarjalec, ki ne spreminja tako, da stvari zavrže in zamenja, ampak tako, da daje rasti.
Zato biti svoboden ne pomeni nujno stopiti izven svoje ječe, temveč skozi svoje rešetke gledati ptice in rože, otroke in sonce. Prisluhniti. In verjeti. Pustiti si zrasti.
Komentarji
Objavite komentar