Preteklost

21. dan adventa


Zemlja, kjer sem zrasel, je zemlja, ki me je izoblikovala v človeka, kakršen sem. Je ne regrette rien. Ničesar ne obžalujem. V hvaležnosti pobožam to domačo zemljo, ki me je rodila, potem se dvignem, da mi šine piš v lase, še enkrat pogledam na križ z imenom mojega očeta in odidem s pokopališča.

Del mojih praznikov je nujno tudi moja preteklost. To, iz česar sem zrasel, to, kar me je izoblikovalo. Povabim jih v svoje praznike. Ne morem imeti Boga, če ga nimam tudi v tem, kar sem bil nekoč. Najsi bo karkoli, lepota, žalost, bolečina, nerazrešene stvari, naj bodo stvari, ki bi jih hotel pozabiti; tudi stvari, katerih me je sram, so v meni naredile prostor, ki si ga je za svoj dom izbral moj Bog. Pretresljivo, kajne?

Ta moja čudna preteklost je štalica mojega Boga. Vanjo se naseljuje, da vem, da je to moja sedanjost: Bog z nami. Tako Bog na nepopolnih ljudeh in na nepopolnih stvareh preteklosti gradi zgodbo odrešenja. Lepa zgodba je to. Zgodba, v kateri je dobro zraslo tudi zaradi zla. Zgodba, v kateri je človek pripravil prostor Bogu, ker ga je potreboval.

Je ne regrette rien. Ničesar ne obžalujem. Zaradi vsega je danes tu moj Bog. In jaz sem njegov prostor odrešenja. Jaz, mali nepopolnež sveta.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro