19. dan adventa
Mladeniči s kitarami in sombrerosi, glasna pesem, veselje in velika papirnata krogla s sedmimi stožci. To je "La Piñata", tradicionalno mehiško predbožično praznovanje, ki so nam ga davi Mehičani pripravili tudi na Gregoriani. Za kaj gre? Med glasno pesmijo nekdo z zavezanimi očmi s palico v roki poskuša razbiti veliko papirnato kroglo, ki visi na vrvi in predstavlja greh (zato 7 živobarvnih stožcev, ki predstavljajo 7 privlačnih glavnih grehov). Preveza čez oči predstavlja vero, palica pa Božjo moč, ki more skupaj z našo močjo uničiti greh. Ljudje se izmenjujejo in ko je krogla dovolj uničena, se iz nje usujejo bomboni, kar predstavlja milost, ki se za božič spušča z neba. Ko se je to zgodilo, so ljudje kot ponoreli val vdrli na prizorišče, zajemali sladkarije in se veselili kakor majhni otroci.
Tako je danes počilo tudi v meni. Zgodilo se je v trenutku. Brzel sem z vlaka na avtobus in na izhodu postaje podzemne železnice je stal mož s kitaro in pel. Za trenutek sva se srečala z očmi in blago se mi je nasmehnil. Dan se mi je spremenil. Kot bi dobil drugačno barvo. Takoj sem vzel telefon, napisal sem par sporočil in podelil nasmeh še svojim prijateljem. In tudi oni so se nasmehnili ... in tako naprej, si predstavljam. Meni se je zdelo, da je bil ta človek tam samo zato, da mi je spremenil življenje. Pa ga ni samo meni. Tudi vam ga je, čeprav ga niste videli. Kakšno moč ima en sam drobcen nasmeh ...
Mislim si, da se tako prebije črnino sveta. Da sprejmeš tak nasmeh in se nasmehneš naprej.
Velikokrat niham v razmišljanju med tem, koliko biti v življenju aktiven, t.j. imeti rad, in hkrati koliko biti pasiven, t.j. pustiti se imeti rad. Mislim si, da je kot ponavadi prava pot nekje vmes: najprej sprejeti, kar ti je dano, in potem dati naprej. Ni treba skrbeti, nekje v svetu je nasmeh, ki nam je namenjen. Pustimo si biti srečni. To bo povsem dovolj, da bodo srečni tudi tisti, ki smo jim namenjeni mi.
Mladeniči s kitarami in sombrerosi, glasna pesem, veselje in velika papirnata krogla s sedmimi stožci. To je "La Piñata", tradicionalno mehiško predbožično praznovanje, ki so nam ga davi Mehičani pripravili tudi na Gregoriani. Za kaj gre? Med glasno pesmijo nekdo z zavezanimi očmi s palico v roki poskuša razbiti veliko papirnato kroglo, ki visi na vrvi in predstavlja greh (zato 7 živobarvnih stožcev, ki predstavljajo 7 privlačnih glavnih grehov). Preveza čez oči predstavlja vero, palica pa Božjo moč, ki more skupaj z našo močjo uničiti greh. Ljudje se izmenjujejo in ko je krogla dovolj uničena, se iz nje usujejo bomboni, kar predstavlja milost, ki se za božič spušča z neba. Ko se je to zgodilo, so ljudje kot ponoreli val vdrli na prizorišče, zajemali sladkarije in se veselili kakor majhni otroci.
Tako je danes počilo tudi v meni. Zgodilo se je v trenutku. Brzel sem z vlaka na avtobus in na izhodu postaje podzemne železnice je stal mož s kitaro in pel. Za trenutek sva se srečala z očmi in blago se mi je nasmehnil. Dan se mi je spremenil. Kot bi dobil drugačno barvo. Takoj sem vzel telefon, napisal sem par sporočil in podelil nasmeh še svojim prijateljem. In tudi oni so se nasmehnili ... in tako naprej, si predstavljam. Meni se je zdelo, da je bil ta človek tam samo zato, da mi je spremenil življenje. Pa ga ni samo meni. Tudi vam ga je, čeprav ga niste videli. Kakšno moč ima en sam drobcen nasmeh ...
Mislim si, da se tako prebije črnino sveta. Da sprejmeš tak nasmeh in se nasmehneš naprej.
Velikokrat niham v razmišljanju med tem, koliko biti v življenju aktiven, t.j. imeti rad, in hkrati koliko biti pasiven, t.j. pustiti se imeti rad. Mislim si, da je kot ponavadi prava pot nekje vmes: najprej sprejeti, kar ti je dano, in potem dati naprej. Ni treba skrbeti, nekje v svetu je nasmeh, ki nam je namenjen. Pustimo si biti srečni. To bo povsem dovolj, da bodo srečni tudi tisti, ki smo jim namenjeni mi.
Komentarji
Objavite komentar