Obzirnost
13. dan adventa
Lahko si mislite, da v hiši, v kateri živijo štirje Slovenci, štirje Indijci, trije Nigerijci, Srb in dve Italijanki v službi, človek prav hitro razume, kaj pomeni "babilon". Posebno, ko se srečamo pri obrokih. Dokler imaš koga izmed "svojih" pri mizi, te ta jezikovna raznolikost seveda ne moti. Če pa si sam nekje sredi gučanja keralskega malajalama in nigerijskega ibuja, se prav kmalu začneš počutiti kot navadna smet. Nebodigatreba.
To se mi je zgodilo te dni. Tako sem se počutil. In sem to zelo čustveno in prizadeto tudi povedal. Da bi rad, da pri mizi govorimo italijansko, da lahko vsak razume in da lahko vsak kaj doda temu pogovoru. Da se vsak počuti del te skupnosti, ki živi skupaj. In bil sem užaljen, ko mi je eden od njih odgovoril, da se tudi oni počutijo odveč, ko med sabo govorimo slovensko. A je imel prav. Tudi sam nezavedno to počnem. Preprosto zato, ker je tako lažje. Za to, da komu kaj poveš tako, da te razume, je težko. In zakaj bi to počel? Zakaj bi se trudil, če to ni potrebno? Ne zato, ker se to spodobi. Zato, ker drugi ni moja pravica ali moja izbira, ampak moja dolžnost.
Prepričan sem, da več ljudi umre zaradi brezbrižnosti kot zaradi česarkoli drugega. Bolj kakor kruha človek potrebuje tega, da ga kdo opazi, da je nekomu dovolj pomemben, da zaradi njega zaustavi svoj korak in obrne glavo. Ta moja bridka užaljenost pa pove še nekaj več: da vsakič, ko komu naredim zid, tega sezidam tudi sebi.
Nima smisla prižigati luči, če jih ne zato, da bi spregledali ...
Lahko si mislite, da v hiši, v kateri živijo štirje Slovenci, štirje Indijci, trije Nigerijci, Srb in dve Italijanki v službi, človek prav hitro razume, kaj pomeni "babilon". Posebno, ko se srečamo pri obrokih. Dokler imaš koga izmed "svojih" pri mizi, te ta jezikovna raznolikost seveda ne moti. Če pa si sam nekje sredi gučanja keralskega malajalama in nigerijskega ibuja, se prav kmalu začneš počutiti kot navadna smet. Nebodigatreba.
To se mi je zgodilo te dni. Tako sem se počutil. In sem to zelo čustveno in prizadeto tudi povedal. Da bi rad, da pri mizi govorimo italijansko, da lahko vsak razume in da lahko vsak kaj doda temu pogovoru. Da se vsak počuti del te skupnosti, ki živi skupaj. In bil sem užaljen, ko mi je eden od njih odgovoril, da se tudi oni počutijo odveč, ko med sabo govorimo slovensko. A je imel prav. Tudi sam nezavedno to počnem. Preprosto zato, ker je tako lažje. Za to, da komu kaj poveš tako, da te razume, je težko. In zakaj bi to počel? Zakaj bi se trudil, če to ni potrebno? Ne zato, ker se to spodobi. Zato, ker drugi ni moja pravica ali moja izbira, ampak moja dolžnost.
Prepričan sem, da več ljudi umre zaradi brezbrižnosti kot zaradi česarkoli drugega. Bolj kakor kruha človek potrebuje tega, da ga kdo opazi, da je nekomu dovolj pomemben, da zaradi njega zaustavi svoj korak in obrne glavo. Ta moja bridka užaljenost pa pove še nekaj več: da vsakič, ko komu naredim zid, tega sezidam tudi sebi.
Nima smisla prižigati luči, če jih ne zato, da bi spregledali ...
Komentarji
Objavite komentar