Mladost
23. dan adventa
Grem na sprehod. Opazujem, kako lepe so pravzaprav mrtve rastlinice, v katere se je kot muhe v pajkovo mrežo ujelo krhko razkošje ivja. Tako lepe so, ker so tako krhke ... in ker cvetijo, četudi se zdijo mrtve ... Cvetijo, pa čeprav na drugačen način.
Tako - se mi zdi - človek ostaja mlad. Ko neprenehoma rase in išče v svoji rasti drugačen način. Ko se čemu začudi, ko se vsak dan česa nauči. Ko se usede za mizo in zasnuje nekaj nepričakovanega. Ko si upa biti drzen. Ko mu ne zadošča slika v ogledalu, kakršna je bila včeraj. Res, za mladost leta sploh niso pomembna. Je pa odvisna od tega, ali človek v svoja jadra lovi življenje, če si ga želi in ga strastno išče, če ima zanj in za njegova presenečenja vedno odprta vrata.
Želim si biti mlad. Imeti veliko energije in veliko novih načrtov, gledati v svet z vero, da mi ga bo uspelo nekako spremeniti. In ne pustiti, da moje sanje pomendrajo veliki ljudje majhnih src.
Ampak človeka tako hitro in tako zelo postarajo nenehna razočaranja. Klofute, ki mu jih daje svet in ki mu jih daje življenje. Med svetom v meni in svetom zunaj mene je tako velika razlika, da me to spremeni v utrujenega in ravnodušnega človeka. Tako človek ostari in se postavi v pozo, ki bi mu povzročala kar najmanj trpljenja in bolečine. Tako ostarijo mnogi mladi ljudje. V strahu pred bolečino skrijejo svoje sanje in svoje življenje v lupino. In nikogar ne pustijo notri, v ta svoj red in svojo nespremenljivost, ki sta samo nema izraza strahu in tihega obupa. In od njiju postaneš utrujen in zagrenjen. In kaj ga lahko reši?
Počasi prihajam do odkritja, da mladost ni človekova lastnost, ampak vdor Boga, ki pošilja nove izzive, nove ljudi, nove priložnosti, nove škandale, da bi slišal in bi vstal in bi šel. Da bi rasel.
Bi se lahko še enkrat zaljubili v istega človeka? Bi zamenjali banko? Posodili svoj avto? Spremenili svoje navade?
Ljubim mladost Boga, ki iz človeka z bičem izganja utrujenost, rutino in naveličanost. Rase skozi asfalt. Podira predsodke. On rase. Kamor pustimo to nepredvidljivo življenje, tja bo prišel Bog.
Grem na sprehod. Opazujem, kako lepe so pravzaprav mrtve rastlinice, v katere se je kot muhe v pajkovo mrežo ujelo krhko razkošje ivja. Tako lepe so, ker so tako krhke ... in ker cvetijo, četudi se zdijo mrtve ... Cvetijo, pa čeprav na drugačen način.
Tako - se mi zdi - človek ostaja mlad. Ko neprenehoma rase in išče v svoji rasti drugačen način. Ko se čemu začudi, ko se vsak dan česa nauči. Ko se usede za mizo in zasnuje nekaj nepričakovanega. Ko si upa biti drzen. Ko mu ne zadošča slika v ogledalu, kakršna je bila včeraj. Res, za mladost leta sploh niso pomembna. Je pa odvisna od tega, ali človek v svoja jadra lovi življenje, če si ga želi in ga strastno išče, če ima zanj in za njegova presenečenja vedno odprta vrata.
Želim si biti mlad. Imeti veliko energije in veliko novih načrtov, gledati v svet z vero, da mi ga bo uspelo nekako spremeniti. In ne pustiti, da moje sanje pomendrajo veliki ljudje majhnih src.
Ampak človeka tako hitro in tako zelo postarajo nenehna razočaranja. Klofute, ki mu jih daje svet in ki mu jih daje življenje. Med svetom v meni in svetom zunaj mene je tako velika razlika, da me to spremeni v utrujenega in ravnodušnega človeka. Tako človek ostari in se postavi v pozo, ki bi mu povzročala kar najmanj trpljenja in bolečine. Tako ostarijo mnogi mladi ljudje. V strahu pred bolečino skrijejo svoje sanje in svoje življenje v lupino. In nikogar ne pustijo notri, v ta svoj red in svojo nespremenljivost, ki sta samo nema izraza strahu in tihega obupa. In od njiju postaneš utrujen in zagrenjen. In kaj ga lahko reši?
Počasi prihajam do odkritja, da mladost ni človekova lastnost, ampak vdor Boga, ki pošilja nove izzive, nove ljudi, nove priložnosti, nove škandale, da bi slišal in bi vstal in bi šel. Da bi rasel.
Bi se lahko še enkrat zaljubili v istega človeka? Bi zamenjali banko? Posodili svoj avto? Spremenili svoje navade?
Ljubim mladost Boga, ki iz človeka z bičem izganja utrujenost, rutino in naveličanost. Rase skozi asfalt. Podira predsodke. On rase. Kamor pustimo to nepredvidljivo življenje, tja bo prišel Bog.
Komentarji
Objavite komentar