Besede za srce

2. dan posta Olive imajo poseben okus. Zelo poseben, lahko rečem. Preden sem se jih navadil jesti, so mi šle na bruhanje. Potem, sčasoma, sem se ga navadil, tako da mi je zdaj celo všeč. Z mnogo stvarmi je tako. Če jim daš priložnost, če jih spraviš v usta in počasi pustiš, da se okusa navadiš, morda zoprne stvari kdaj postanejo celo ljube. Življenje ni po našem okusu. Nikoli. Morda je prav zato ena od možnosti, kako ga živeti dobro, v tem, da ga začnemo okušati. Počasi žvečiti in spoznavati njegov okus, kakršen pač je. Morda v njem razbrati stvari, ki niso nujno slabe, so samo drugačne  od tistih, ki smo jih vajeni. In pustiti, da te kaj na njem morda preseneti. Mene je en okus posebno presenetil danes. Zadnje dneve se v Rimu že precej čuti pomlad. Drevesa cvetijo. Topleje je. In tisti neugnani veter mi mrši lase. Zato se - ko je le mogoče - med odmorom za kosilo spravim na sprehod v park Villa Borghese. Prijetno je, ker je tako zelo živo, polno ljudi in okusa...

23. dan adventa Grem na sprehod. Opazujem, kako lepe so pravzaprav mrtve rastlinice, v katere se je kot muhe v pajkovo mrežo ujelo krhko razkošje ivja. Tako lepe so, ker so tako krhke ... in ker cvetijo, četudi se zdijo mrtve ... Cvetijo, pa čeprav na drugačen način. Tako - se mi zdi - človek ostaja mlad. Ko neprenehoma rase in išče v svoji rasti  drugačen način . Ko se čemu začudi, ko se vsak dan česa nauči. Ko se usede za mizo in zasnuje nekaj nepričakovanega. Ko si upa biti drzen. Ko mu ne zadošča slika v ogledalu, kakršna je bila včeraj. Res, za mladost leta sploh niso pomembna. Je pa odvisna od tega, ali človek v svoja jadra lovi življenje, če si ga želi in ga strastno išče, če ima zanj in za njegova presenečenja vedno odprta vrata. Želim si biti mlad. Imeti veliko energije in veliko novih načrtov, gledati v svet z vero, da mi ga bo uspelo nekako spremeniti. In ne pustiti, da moje sanje pomendrajo veliki ljudje majhnih src. Ampak človeka tako hitro in tako zelo postar...