Besede za srce

Človekove roke so revne. Kolikokrat sem lahko do potankosti izbrusil pridigo, a če ni bilo odprtih src, so šle besede v prazno kot poletni šepet vetra. Kolikokrat sem se trudil in delal trdo celo noč, pa je bilo zaman. Kolikokrat sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, pa se je ves trud pokazal kot popolnoma zgrešeno delo, ki ni imelo nikakršnega učinka. Kolikokrat sem ob vsem tem jokal v svoje dlani. Pet hlebov in dve ribi , to je vse, kar imamo. Glejte, teh nekaj besed, ki ne morejo povedati tisto, kar bi morale, da bi vas nahranile za ta zahtevni svet, v katerem živite. Premalo, vedno in veliko premalo. Premalo za svet, premalo za ljudi. Kajti človek resnično potrebuje veliko. Veliko več, kot imamo. Toda človek ne preživi iz bogastva, ampak iz ljubezni . In ljubezen se rodi prav v človekovi nemoči. Zato so lahko naše revne roke tudi posoda ljubezni. A šele tedaj, ko ne dajemo človeku, ampak Bogu . Ko govorimo njemu, ko delamo zanj, ko vsebino našega dela in truda izročimo n...

http://blogs.teradata.com/scott-gnau Ko sem utrujen - in to je zadnje čase velikokrat - mi ponavadi ne zadostuje, da se zleknem na kavč in lenarim, ne, niti spanje ne pomaga. Tako ponavadi svojo utrujenost samo preložim, ne pa odpravim. Moje srce se v resnici spočije, ko zagrabim hladni oprimek v steni, ko se sklonim, da povoham murko in si predstavljam, da diši po čokoladi. Ko se ves prepoten umijem v hladni studenčnici gorskega potoka, ki mu niti silovita pripeka ne more do živega. Ali pa ko sedim na skali in poslušam skrivnostno šepetanje morja. Tam, sredi nešteto zlatih ogledalc se smejejo prijatelji. Ptice prerežejo nebo, tik čez zahajajoče sonce gredo in sprejmejo doma mornarje. Veliko, res veliko je utrujenih ljudi in vsi ti ljudje potrebujejo lepoto . Ničesar drugega kot lepoto. In ne bodo nehali iskati, dokler je ne bodo našli. Tudi pri nas bodo stikali. Nasilni in grdi in trdi ljudje bodo do nas, dokler je ne bodo našli. Dokler ne bodo našli tiste lepote, ki je pomir...

Nemalokrat me ob pogledu na to, kolikšno odgovornost nosim v svojem poklicu, ali na to, kaj me v prihodnosti čaka, dobesedno zagrabi panika. To so trenutki, ko zares ugotovim, da tak, kot sem, kot človek nimam nobene šanse, da bi naredil, kar se od mene zahteva, oziroma to, za kar sem poslan. Tako je. Naj je še tako močen in sposoben in uspešen, mora človek nazadnje ugotoviti, da je premajhen za svoje poslanstvo. In vendar Bog pošilja. Ljudem daje poslanstvo, za katerega ve, da ga ne morejo izpolniti … sami. Daje jim poslanstvo, ki ga lahko izpolnijo samo z Njim. Zato jih na pot pošilja brez vsega. Brez kruha, brez torbe, brez denarja. Brez moči, brez imetja, brez vpliva. Vse to samo zato, da bi človek v svojem poslanstvu računal na Boga . In da bi bolj računal na Boga kot na svojo moč in sposobnost. Da bi v svojem prizadevanju in trudu pustil prostor za čudež. In da bi bil ta prostor vedno večji. Da bi postopoma prepustil svojo moč Bogu . Nemočni, kot smo, potrebujemo tak pros...

" Seth se utopi. Obupan je in osamljen. Ampak potem se zbudi. Gol, žejen, lačen. Toda živ. In kje je? Ulica se mu zdi znana, a vse je okoli njega je zapuščeno, zaraščeno, pokrito s prahom. Spomni se, kako je umrl, kako je njegova lobanja zadela ob skale. Ampak zdaj je menda živ. Se je zbudil v svoj lastni pekel? Je še kaj več od življenja, ki ga imaš na voljo? Posmrtno življenje? Seth mora to šele odkriti ... " (vir: www.mladinska.com) Pravzaprav je to še ena mladinska knjiga, ki ni samo "mladinska". Torej ni vampirjev, je pa (recimo temu nekakšna) znanstvena fantastika, ki bi lahko bila - nekoč - čisto resnična. In morda je za nekoga ... hja, že zdaj. Knjiga je namreč zanimiv eksperiment razmišljanja o prihodnosti človekovega ukvarjanja z vzporednim svetom. Nekakšna Platonova votlina moderne dobe, če veste, kaj mislim s tem. Kaj je res, kje sploh smo, v svetu senc in podob ali v resničnem svetu. In raziskovanje gre na osupljive podrobnosti, čeprav mestoma do...

Gledam lastovke. Ves dan letijo pod mojim oknom in lovijo mrčes, da bi nahranile svoje mladiče. Njihovo življenje je navidez monotono, eno samo predajanje, delo in skrb. In vendar ni mogoče, da bi bilo drugače. V tem je namreč njihov smisel. One živijo, dokler živijo za nekoga, in ko ne živijo več za nekoga, jih ni več. Brez mladičev ne morejo živeti. In ne mladiči brez njih. Tako zelo so naša življenja povezana med seboj. Kot življenja ovc in pastirja. »Življenje pastirja je odvisno od njegovih ovc in življenje ovc od njihovega pastirja.« (Fausti) Kot življenja otrok in njihovega Očeta. Eden brez drugega ne moremo. Povezani smo. Tako močno, da smo – kdorkoli že smo v teh svojih odnosih – vedno drug drugemu hrana . Drug drugega namreč vedno hranimo, in sicer s tem, kar živimo, za kar se odločamo, v kar verjamemo – s tem, kar smo. Ali ni to kdaj strašljivo spoznanje? Ko spoznamo, kakšna hrana smo drug drugemu? Človek je zato sestradano bitje. Vendar pa je v te odnose, v to naše me...