Pesem za utrujene

http://blogs.teradata.com/scott-gnau

Ko sem utrujen - in to je zadnje čase velikokrat - mi ponavadi ne zadostuje, da se zleknem na kavč in lenarim, ne, niti spanje ne pomaga. Tako ponavadi svojo utrujenost samo preložim, ne pa odpravim.

Moje srce se v resnici spočije, ko zagrabim hladni oprimek v steni, ko se sklonim, da povoham murko in si predstavljam, da diši po čokoladi. Ko se ves prepoten umijem v hladni studenčnici gorskega potoka, ki mu niti silovita pripeka ne more do živega. Ali pa ko sedim na skali in poslušam skrivnostno šepetanje morja. Tam, sredi nešteto zlatih ogledalc se smejejo prijatelji. Ptice prerežejo nebo, tik čez zahajajoče sonce gredo in sprejmejo doma mornarje.

Veliko, res veliko je utrujenih ljudi in vsi ti ljudje potrebujejo lepoto. Ničesar drugega kot lepoto. In ne bodo nehali iskati, dokler je ne bodo našli. Tudi pri nas bodo stikali. Nasilni in grdi in trdi ljudje bodo do nas, dokler je ne bodo našli. Dokler ne bodo našli tiste lepote, ki je pomirila in olepšala mene. Kajti brez lepote ne moremo preživeti.

Zato je treba vsak dan ponjo. Vsak dan poiskati samoten kraj, kjer bomo srečali Boga, ki je Lepota.

In On se kaže v mnogih lepotah našega sveta, v pljuskanju morja in sončnem vzhodu sredi gora, v šumenju listja, ko narediš korak, v prijatelju, v pesmi ptice sredi vasi, v bogati tišini neba, v ponižni hvalnici pred mogočnostjo stvarstva. Tudi v divji nevihti in orkanski burji, v ognju, tudi v lačnih ljudeh tega sveta. In v ljudeh, ki jih ne bomo videli nikdar več.

Ne moreš namreč hoditi po svetu, ne da bi srečal Boga.