Prostor za čudež

Nemalokrat me ob pogledu na to, kolikšno odgovornost nosim v svojem poklicu, ali na to, kaj me v prihodnosti čaka, dobesedno zagrabi panika. To so trenutki, ko zares ugotovim, da tak, kot sem, kot človek nimam nobene šanse, da bi naredil, kar se od mene zahteva, oziroma to, za kar sem poslan.
Tako je. Naj je še tako močen in sposoben in uspešen, mora človek nazadnje ugotoviti, da je premajhen za svoje poslanstvo.

In vendar Bog pošilja. Ljudem daje poslanstvo, za katerega ve, da ga ne morejo izpolniti … sami. Daje jim poslanstvo, ki ga lahko izpolnijo samo z Njim. Zato jih na pot pošilja brez vsega. Brez kruha, brez torbe, brez denarja. Brez moči, brez imetja, brez vpliva. Vse to samo zato, da bi človek v svojem poslanstvu računal na Boga. In da bi bolj računal na Boga kot na svojo moč in sposobnost. Da bi v svojem prizadevanju in trudu pustil prostor za čudež. In da bi bil ta prostor vedno večji. Da bi postopoma prepustil svojo moč Bogu.

Nemočni, kot smo, potrebujemo tak prostor. Prostor, v katerem smo vedno šibkejši. Prostor, v katerem zaupamo, da bo Bog dodal našemu trudu in prizadevanju, kar je potrebno. Da bo On dokončal to, kar smo naredili, tako kot je prav. Ali bo dal našemu delu rasti ali pa ga bo uničil. In oboje je lahko čudež, s katerim bo Bog preko nas naredil veliko več, kot bi mi lahko kdajkoli s svojo lastno močjo.