Besede za srce

Vsi sveti niso dan mrtvih, ampak živih ljudi. Ljudi, polnih življenja. Ljudi, odpornih na smrt in kar je še njenega na tem svetu. Ljudi, ki so postali ljudje. Dan živih ljudi. Ljudi, kakor sva jaz in ti, oziroma midva, kakršna šele bova. Bolj kot si mislimo, je tale praznik konkreten razmislek o življenju, ne toliko o smrti. O smrti se namreč ne znamo pogovarjati, ne znamo je prav razumeti, dokler ne znamo prav živeti. Kdor namreč prav živi, bo slejkoprej spoznal, da je pravo življenje pravzprav neuničljivo, da je življenje večno. In da je zato večen človek, v kolikor živi. Ta stavek od nas terja, da bomo, ko bomo naslednjič korakali po našem svetu, ko bomo naslednjič odprli TV in se zazrli v toliko in toliko obrazov in življenjskih usod, ko se bomo naslednjič odločali o vrednotah svojega vsakdanjika, v resnici pred nami gledali človeka kot večnega človeka. Človeka, ki ima v sebi nekaj, kar ga dela toliko vrednega. Človeka, ki je vreden, tudi če je Bosanec, tudi če je musliman, t...

Nihče ni maral Zaheja. V to sem prepričan. Ob njegovih številnih goljufijah, ob njegovi arogantni in pohlepni drži se nihče ni počutil dobro. Res, Zahej je mnogokrat padel, naredil je mnogo napak. Vsi so bili prepričani, da je slab človek in zato se do njega tudi nihče ni obnašal kot človek. To je v njegovo življenje prineslo samoto. Zahej se je branil s sovraštvom in izkoriščanjem. Ste kdaj opazili, koliko je takih ljudi? Omagali so v svojih napakah, ker niso zadovoljili velikih pričakovanj svoje okolice. Tudi Zahej je bil tak. Majhne postave, ne preveč fizično sposoben, malce zaletave in ambiciozne narave, morda si je preveč upal, podiral je predsodke, plezal na smokve, se pravi vznemirjal okolico, delal, kar si mnogi niso drznili. Zato so obupali nad njim: »Iz tega fanta ne bo nikoli nič dobrega.« Zaheja – Zaheja, kot so ga poznali v Jerihi, kot cestninarja, grešnika in prevaranta – so naredili drugi ljudje. A v življenje Zaheja, od vseh zapuščenega in zavrženega Zaheja, ne...

... po odisejadi z dijaki 4. letnika v Parizu. Prvič sem bil tam pred natanko desetimi leti. Že takrat me je presenetil z odprtostjo in svobodo duha, ki jo je nanesel na vse nas, takrat še dijake 3. letnika, željne prihodnosti in dovzetne za novo, veliko, široko kot obzorje. Sedaj je Pariz še vedno čaroben, še vedno svoboden, še vedno tako drugačen. Le da ga ne gledam več z odprtimi očmi, ampak z odprtim srcem. Vase ga sprejemam drugače kot poprej. Veliko bolj mi je pomemben mestni utrip in obrazi ljudi, ki hodijo po njem. Veliko bolj me prevzame, kar se riše na korakih ljudi, ki hodijo mimo mene, kot zidovi in železo. Veliko bolj iščem barv, kot oblik. Veliko bolj si želim poti, kot pa razgledov. Pariz pa ... je še vedno Pariz. S še čem, kar bom odkril in spoznal, ko bom spet tam.

Stopimo tokrat za vdovo, ki teče k sodniku. Sama je. Išče nekoga, ki ji bo v pomoč, ki ji bo blizu, ki jo bo razumel. Ne začudite se. Tega ne išče samo vdova. To je predmet iskanja mene in tebe. Tecimo torej skupaj z njo. Kot ona vsak od nas nese naprodaj svojo največjo dragocenost: svoje dostojanstvo, sebe. Ni ji mar, ni nam mar, če ga ne bomo videli nikdar več. Da bi dobili pomembno zadevo, smo pripravljeni zapraviti vse. Samo da bi dobili prijatelja. Seveda se prijatelja, pravega prijatelja, ne dobi kar tako, na lahko. Potrebno je veliko časa, veliko pogovora, veliko odpovedovanja, veliko žrtev, da prijatelj začuti, da mu ponujamo veliko več, kot lahko sploh damo – da mu ponujamo ne samo svojo sedanjost, temveč tudi prihodnost. In da začutimo sami, da prijatelj ni uresničitev naših želja in potreb, temveč nekdo, ki jih presega, ker lahko ob njem, z njim in zaradi njega začnemo ljubiti . Saj prijateljstvo ne zrase iz tega, kar si želimo , ampak iz tega, kar živimo . To lahko ...

Prejšnji petek je bil dan za v album. Zaradi lepote, seveda. Prisluhnil sem vabilu svojega brata, da končno tudi letos kam kreneva v hribe. Nekam na novo, po lepoto dneva in jeseni in bratstva in ... še česa, kar bo prinesla pot (in ta vedno kaj lepega prinese). Kam? Nekam bližje. Ni bilo toliko časa na razpolago, da bi se lahko podajala na hribe velikih številk in skalnatih previsov. In ja, tudi kondicija je omejila izbiro. :) Torej nekam bližje. To pa je tam okrog Tolmina. Velika večina se poda na planino Razor in, če je pri moči in volji, še na kakšnega od vršacev, ki tvorijo prekrasen naravni amfiteater nad njo. Ostale poti ponavadi ostanejo samo domačinom in rednim obiskovalcem teh koncev, kar je naravno zagotovilo, da bo na kakršnikoli drugi poti več samote in miru - če si ga človek sploh želi. Midva sva si ga želela. Že tako ne marava preveč "romarskih" gora. Tiste bolj osamljene poti, a lepe in bogate tudi zaradi neobljudenosti, vedno prinesejo poln pehar lepot....

Skladba je zasnovana v smislu variacij, ki se pojavljajo na področju tonskega barvanja, tempov, registrov, obrnjenih stavkov. V zaključku po ponovnem nastopu teme se v codi vsako glasbilo pojavi v svojem osnovnem načinu. Glasbila med seboj tako izoblikujejo interval čiste kvinte, melodija pa se razvija nedefinirano kot pritajen skrivnostni jok. /.../ V skladbi, ki ima za ogrodje tako elementarno zasedbo, kot je godalni trio, je poskušal ustvariti glasbo, osvobojeno vseh oblikovnih spon tradicije. Poslušalca povabi v svet atonalnosti s sistematiziranim načinom pripovedi, ki temelji na dvanajsttonskem načinu kot eni od možnosti glasbe prihodnosti. /.../ Skladba Tredecim, ki v latinščini pomeni trinajst, je nastala kot navdih na interval tridecime. To število ima tako v zahodni kot v vzhodni kulturi na simbolni ravni večinoma negativen pomen. S to skladbo je avtor hotel ovreči urok številke trinajst. (iz koncertnega lista) Ko bereš tak koncertni list, kaj lahko pričakuješ? Poned...

Verjamem, da je v vsakem človeškem življenju skritih ogromno sporočil, ogromno znamenj. Recimo jim kar čudeži. Čudeži, ki jih prepogosto prezremo, ker menimo, da se nam zgodijo kar tako, mimogrede. Veste, čudeži niso samo dobre stvari. Čudeži so včasih tudi zahtevne stvari, stvari, ki jih ne želimo sprejeti, ker menimo, da niso del našega življenja, da so krivične, da so zašle k nam pomotoma. Toda za človekovo pot, za njegovo življenje so zelo pomembne. Včasih še bolj pomembne kot dobre stvari. Tu sem bom obregnil ob gobavost desetih mož. Predstavljam si, da so pred svojo boleznijo imeli marsikaj. Imeli so zdravje, verjetno tudi precej dober življenjski standard in status v družbi. Naenkrat je prišla ta velika stiska, ki jih je vrgla iz tega življenjskega toka, ki jih je izobčila iz družbe. Ljudje bi rekli, da so dobili svojo kazen. Jezus bi rekel, da so dobili priložnost, da se spremenijo, da preverijo svoje temelje, na katerih gradijo. Priložnost? Da, morda prvič v življenju so...

Je težko z besedo presaditi murvo v morje? Težko. Človek bi rekel, da zato potrebuješ nekakšno čudežno moč, čarovnijo. Nekaj nadnaravnega. In očitno je rešitev za to. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno,« najmanjše zrno na svetu. A ker je to kljub vsemu težka naloga, si predstavljam, da je treba za vero močno zavihati rokave. A obstajajo še težje stvari od te. Na primer odpustiti. Priznati nemoč. Ostati zvest. Se spremeniti. Vztrajati. Upati. Stvari, za katere je treba garati. Bolj kakor za murvo. Šele v njih zares spoznaš, da brez vere nekako ne gre. Morda bi se murvo z lastnimi rokami še dalo presaditi v morje, če bi ne šlo drugače, a tiste srčne, notranje zadeve se z rokami ne dajo premakniti. Šele v njih res spoznaš, kakšen napor je živeti: ko narediš vse, kar je v tvoji moči, spoznaš, da je to tako zelo malo ... Da si samo nemočni »nekoristni služabnik«. In takrat si odprt za pomoč. Takrat si odprt za vero. Zakaj je to tako pomembno, biti odprt za vero? Zato, ker je vera d...